Skratka, danes praznujemo uradno vrnitev velikega dela Primorske k matici, ker so se tako odločile velesile leta 1947. Prisotnost partizanov ni pomagala k temu, da bi se vrnil tudi Trst.
Čeprav se ob pogledu na praznovanja nekaterih Primorcev zdi, da je današnji praznik združitve Primorske z matico del partizanskega gibanja in rdeče revolucije, pa je treba glasno povedati, da temu ni tako. Niti približno.
Dejstva
Primorska je v sedanjih mejah nastala zaradi boja proti italijanskemu okupatorju, vendar se je ta boj začel leta 1918 in končal leta 1943. Razmah in prevlada partizanstva v Primorju sta nastopila šele po razpadu Italije. Ko se že začele vračati slovenske šole. Takrat so se preko morja vrnili mnogi primorski fantje iz italijanske vojske in se eni hote, drugi pa pod prisilo, vključili v partizansko vojsko. Te sreče, da bi vsiljeno okupatorjevo uniformo lahko zamenjali s partizansko, denimo, Štajerci in Gorenjci, niso imeli. A tega kot da v Ljubljani nihče ne ve, saj se mobilizirance v nemško vojsko še vedno šteje kot zavržne ali vsaj drugorazredne. Pa to le mimogrede.
Skratka, danes praznujemo uradno vrnitev velikega dela Primorske k matici, ker so se tako odločile velesile leta 1947. Prisotnost partizanov ni pomagala k temu, da bi se vrnil tudi Trst. Tako je nekoč dejal dr. Jože Pirjevec, avtor nove knjige o partizanih. In dodal, da bi se brez oboroženih partizanov Slovenija končala pri Postojni. Meni namreč, da bi se Slovenci brez partizanov ne uprli okupatorjem. Pa so se, in to ravno Primorci, že leta preden je počila prva partizanska puška. To je bila tista puška, ki je konec julija 1941 ustrelila – Franca Žnidaršiča. Zakaj je partizan prvič ustrelil ravno v Slovenca, če pa je bilo v deželi nekaj tisoč okupatorjevih vojakov, je zelo zanimivo vprašanje. A tudi to le mimogrede.
Žalitev
Kdor misli, da bi se Slovenci brez partije ne uprli okupatorju, žali Slovence. In postavlja tudi na laž trditev ideološko usmerjenih zgodovinarjev, ki trdijo, da je se je večina partizanom pridružila zaradi domoljublja, ne pa komunizma. Če jim verjamemo, potem sklepamo, da bi se pridružili tudi komu drugemu ali pa bi sami organizirali odpor, mar ne? Tako kot so to storili tigrovci in duhovniki že leta pred vojno, tako kot so se uprli tudi vsi drugi okupirani narodi v Evropi, pa čeprav jih niso vodili komunisti.
Dr. Jože Možina je pred leti v intervjuju takole dejal: “Primorska daje Slovencem nujno sredozemsko komponento, da ne omagajo za prvim kranjskim plotom. Res pa je, da smo v Evropi, z delno izjemo narodov pod Sovjetsko zvezo, tista pokrajina, ki je bila najdalj v kleščah totalitarizmov: najprej fašizma, potem kratko nacizma in na koncu še komunizma. Primorska nikakor ni naklonjena totalitarizmu, še najmanj naša Vipavska. Res pa nekateri, ki jih ni tako veliko kot pa so glasni, menijo, da je en totalitarizem boljši in naš. S tem se demokrat ne more strinjati. Vsi omenjeni -izmi, ki so preganjali, onemogočali in celo množično ubijali drugače misleče, si ne zaslužijo nikakršne pozitivne pozornosti, ampak ostro obsodbo.”
Od Zdravljice do Bazovice
Praznik vrnitve Primorske k matičnemu narodu, slovenski naciji, je praznik zmage slovenstva, ne partizanstva. Zato naj ob tem pomembnem dnevu vsem bralcem Vipavske zaželim s pesnikom slovenske himne: Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet. Mi namreč, kot pravi drugi pesnik prve in izvirne primorske himne, “verujemo v našo pomlad”. Kajti:
“Bratje, svetlika se na obzorju.
Strnite vrste, bliža se čas!”
