Poteza, ki je večja od zmage

Saj veste, kako dober občutek je, ko vidiš bratov uspeh. Ponos, tudi malo nečimrnosti, kakopak. A vendar je tokrat Andi Mamić povlekel potezo, ki je v resnici večja od zmage. Odločil se je, da bo odnehal in ne bo tvegal svojega zdravja. Večletne sanje o osvojitvi gorskega tekaškega ultra maratona, ki je dolg 429 kilometrov, je moral zatreti in odstopiti. “TOR DE GEANTS – tekma lepote in doživetij, kot tudi napora in bolečin. Tekma, kjer se nihče ne sekira, če je uradna razdalja 15 km krajša od realne. Tekma pod alpskimi giganti, z gigantsko razdaljo, gigantsko višinsko razliko in gigantskim vložkom. Postati Geant pa je “gigantsko” daleč,” je pred pričetkom tekme na FB objavil Andi Mamić.

Ne, prepričan sem, da smučarski tek s polomljenimi rebri ni nekaj dobrega in koristnega, ampak je to v resnici izzivanje usode. Zmagovalec je junak. Še večji junak od zmagovalca je tisti, ki pade in se pobere. In od tega še večji junak pa je tisti, ki se zna pravočasno ustaviti. To je J U N A Č I N A.

Klobuk dol, brate moj! Ponosni smo nate.

Po odstopu je zapisal tole:

“Prvi dan in polovica noči vse ok.. nato sem začel plačevati davek neprespanosti, ki sem ga, zaradi več nesrečnih naključij, prinesel že v tekmo, ki pa takih napak ne odpušča..

Poznam ga, dobro ga poznam iz Švice – “sindrom ultraškega zombija” – možgani ne pustijo ostalemu telesu razvijati gibanja kot nam je dano… Vedel sem, da me to čaka, ampak ne že v prvi noči. Tako sem prisiljen na 3100 m uporabiti “power sleep”, 10 min, kar na tleh ob poti. Na 100km, v naslednji bazi ne morem zaspati zaradi vsega možnega jutranjega trušča, zato grem naprej, vendar mi “zombijevstvo” ne pusti teči, v klance se vlečem, kmalu sem prisiljen v nov “power sleep”, tokrat v udobju trave in dreves.

To pomaga toliko, da lahko vsaj napredujem, čeprav veliko počasneje in z ogromno napora, kot bi sicer. Na 150 km sem “podrt”, kuha me vročina, utrujenost je “globoka” in omrtvi vse druge “težavice” ,vendar z dvema urama spanca in oskrbo Kristine in Tine, štartam že ponoči na najdaljši odsek, ki pa je bil očitno predolg, saj me popolnoma izžame.

Na 200km sem “mrtev”, v bazi ne morem niti jesti, 3 ure spim kot ubit… Ob treh ponoči grem naprej, prilezem do koče Alpenzu, kjer mi dajo posteljo na voljo, saj zopet komaj stojim.

Spet me butne vročina, ki jo tokrat poslušam, od vseh bolečin pa me najbolj skrbi topa bolečina globoko v “pleksusu”, nikoli prej je nisem čutil. Po dveh urah spanca ne preneha, še vedno me obhaja slabost in glavobol, občasne izgube ravnotežja in nesposobnost osnovnega funkcioniranja pa itak trajata že od ponedeljka zjutraj, zato prvič v življenju ne končam tekme…

Hvala vsem za podporo, posebej Kristini in Tini, bili sta moji dobri vili.”

Fotografije: Andi Mamić, osebni arhiv

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več