Na fakulteti za novinarstvo smo se učili, da mora novinar za tisk dobro pisati, za radio tudi dobro govoriti, za televizijo pa biti še lepega videza. Tako kot mora biti fotografija v časopisu kakovostna in zanimiva, morajo televizijski obrazi biti všečni na pogled.
Taka so pravila. Izjem pa vse polno. Med radijskimi glasovi najdemo tudi take z govorno napako, še več pa je takih, katerih slovenščina zavija v ljubljanščino ali v jezik južnejših sosedov.
Tudi na televiziji najdemo kakšen obraz ali stas, ki – oprostite, ker se tako grdo sliši – je grd.
Ker pa o lepoti ne odločamo sami in so nam obrazi bili položeni v zibelko (po volji Boga ali matere narave, kakorkoli pač to imenujemo), bi težko novinarju preprečili delo za televizijo, ker je – grd.
Priznam, tudi sam veliko raje gledam dnevnik z lepo voditeljico kot pa kakšnega preklastega novinarja krivega pogleda (pri tem ne mislim na nikogar osebno). Zato se tudi laže prebijem skozi francoske dnevnike, kjer pred kamero postavljajo lepe ženske obraze in ga tudi bolj približajo kot pri nas.
Televizija ima, jasno, tudi “zdravila” za lepši videz. Tako preprečijo, da bi se od pleše (ali visokega čela, kakorkoli pač to imenujemo) odbijali žarometi. S pudrom pomagajo tudi takim, ki bi jim sicer podočnjaki padli z obraza.
Nekaterim našim televizijcem pravzaprav zamerim le oblačenje. Čeprav ne pričakujem, da bi se odevali tako kot Italijani, pa bi minimalne standarde vendarle veljalo upoštevati. Le redki novinarji, denimo, vedo, da bonton (ali estetski čut, kakorkoli pač to imenujemo) pravi, naj bo spodnji gumb suknjiča odpet. Da prevelikih/premajhnih oblek ter predolgih/prekratkih rokavov niti ne omenjamo. Posebni primerki pa so včasih vremenarji. Človek dobi občutek, da gleda posnetek iz leta 1987, ko posluša vremenarja v pisanem volnenem puloverju pod zeleno moško obleko. Svoje doda še neurejena zaraščena brada in pričeska brez oblike.
Ne gre, da bi odkrivali toplo vodo. Dovolj bi bilo včasih pogledati kakšen tuji TV program.
Fotografija je simbolična.
