Po kosilu na domu enega od farizejskih voditeljev Jezus nadaljuje pot proti Jeruzalemu, sledi pa mu velika množica. Navdušeni so nad tem, kar govori in dela, zato mu sledijo, Jezus pa noče megalomanskih zbiranj, niti ljudi, ki mu sledijo, ker vsi tako delajo. Zdi se, da pravi: “Toda ali sploh veš, kaj pomeni »hoditi za Jezusom«?” Jezus ne izvaja poklicne propagande, jo celo odvrača. Tisti, ki mu hočejo slediti, se morajo za to zares odločiti, zavestno, ne s figo v žepu. Morda se Luka tokrat obrača k številnim novim spreobrnjencem v njegovi skupnosti, ki so preveč navdušeno sprejeli vero.
Jezus nikoli ni nikogar zavedel, nikoli ni izrabljal navdušenja ali šibkosti. Ni iskal aplavza, potrditve množice, ampak potrditev srca. Dvanajstim bo zato rekel: “Ali želite tudi vi oditi?”. Želi zrele in svobodne učence, ki mu prepričano sledijo, skratka, ki ga izberejo. Takorekoč ima raje kakovost kot količino učencev (pa saj krščanstvo nikoli ne bo vera velikega števila, to lahko vidimo in čutimo na lastne oči ne samo pri nas ampak po vsej Evropi – sekularizem je strup za krščanstvo ali pa celo njeno prečiščenje). Zato navaja tri pogoje za sledenje.
Najprej »revolucija«, ali popoln preobrat
Prvi: »Če nekdo pride k meni in me ne ljubi BOLJ kot ljubi svojega očeta, mater, ženo, otroke, brate, sestre in celo svoje življenje, ne more biti moj učenec.« V zgodovini so bile te besede namenjene posameznikom, ki jih je izbral sam Jezus. V Lukovi cerkvi so te besede čutili kot naslovljene na vse vernike (množice).
Prijatelj bralec, ali si kdaj poskusil namesto besede “oče”, “mama” itd. postaviti ime svojega očeta, matere, sina, sestre ali brata? Ali te to malo ne prestraši?
Glagol, na katerem temelji stavek, je: “Če me nekdo ne ljubi BOLJ…”. Ne gre za odstranjevanje, ampak za dodajanje. Poklicani smo, da bolj osvetlimo luč naših ljubezni. Kako čudovito! Jezus nam mora ponuditi nekaj še lepšega od ljubezni, ki jo daje in prejema naš oče, naša mati … Z Jezusom bodo te ljubezni bolj žive in svetlejše.
Napačno bi bilo misliti, da ta ljubezen do Kristusa tekmuje z našimi človeškimi ljubeznimi. Kristus ni »tekmec v ljubezni« in ni ljubosumen na nikogar. V »Satenastem copatu« Paula Claudela glavna junakinja, goreča kristjanka, a tudi noro zaljubljena v Rodriga, sama pri sebi vzklikne: »Ali je torej dovoljena ta ljubezen bitji drug do drugega? Res, ali ni Bog ljubosumen? ». In njen angel varuh odgovori: “Kako je lahko ljubosumen na to, kar je sam naredil?”.
Z uporabo glagola “biti (in ne” postati “) moj učenec” in glagolov v sedanjiku Luka ne misli samo na prvotno izbiro, s katero nekdo postane učenec, ampak na vedenje, ki mora biti značilno za vse kristjanovo življenje. Jezus opominja tiste, ki hočejo hoditi za njim, da ne glede na to, kako ljubijo “očeta, mater, ženo, otroke, brate, sestre”, NISO BOG. Ljubezen, ki jo imamo do njih, nas spominja na Boga, vendar nisem jaz Bog, ravnati z njimi, kot da so (bog), pomeni škodovati jim.
Njegove zahtevne besede kažejo resnico o nas samih. Prijatelj bralec, koga spremljaš? S katerimi besedami se hraniš? Katera merila uporabljate, da rečete da ali ne? Kakšne so vaše sanje?
Jezusove besede so za množico, za vse, ne samo za nekatere. Pogoji za učence, ki jih najdemo na tej Lukovi pripovedi, so za vsakogar, za vsakogar obstaja možnost, povabilo. Tu najdemo tisto, kar znanstveniki imenujejo “Lukov radikalizem”. V teh vrsticah je ohranjena revolucionarna moč Jezusovih besed. Jezus daje radikalen predlog, ob katerem zastane dih: zahteva ljubezen, ki presega čustvene vezi. Od kristjana se zahteva »več«. Prijatelj bralec, ali lahko vidiš to “več” v svojem življenju kot kristjan? Ljubiš svojega moža ali ženo s tem »več«, prepuščaš trenutke utrujenosti v Njegove roke? Ali ljubiš svojega otroka tako, da ga ne vežeš nase, na svoje želje in si ga pripravljen izročiti v njegove roke, na »več«, ki ga obljublja Jezus? Ali imate radi svojo skupnost, ne da bi jo vezali nase, na svojo občutljivost, ne da bi koga izključevali? Ali sprejemate, da “več” evangelija od vas zahteva, da greste na odprto morje?
Druga zahteva – križ
Naslednji poudarek – : »Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec«.
Jezus s svojim povabilom ta rimski element mučenja postavi v novo luč: križ kot pogoj svobode – tisto za katero stoji apostol Pavel: »za svobodo vas je oprostil Kristus« – Jezus potrebuje svobodne ljudi, saj so samo ljudje, ki so popolnoma svobodni, sposobni ljubiti, kot ljubi on. Poklicanost učenca ni seveda trpeti mučeništvo. Križ v evangeliju nakazuje nepredstavljivost Boga, njegovo »norost ljubezni«. A izbrati križ pomeni izbrati ljubezen. To je smisel našega življenja vernikov. Ljubiti do konca, do smrti, kajti če ljubezen ne bi imela obraza, za katerega bi umrla, bi bila le utopija. Jezusove sanje niso procesija ljudi na večni “via crucis” – poti križa. Nositi križ ni sinonim za pasivno odpoved. Pa Besedo »križ« zamenjamo z besedo »ljubezen« in povabilo se pokaže v vsem svojem sijaju, v čisto novi lući, pa preberimo takole: »Če hoče kdo iti z menoj, naj vzemi nase vso ljubezen, ki jo premore, in hodi za menoj«. Križ nima nobene zveze s trpljenjem, boleznimi, nesrečami in žalostmi, ki jih prinaša življenje. Križ nikoli ni dokaz, da nas Bog pošilja, tudi zato, ker smo križe, ki jih nosimo, pogosto sami ustvarili. Če je le mogoče, je treba bežati pred trpljenjem, še posebej od nesmiselnega, toda ljubezen včasih vodi v to, da se zapraviš do konca, do izpraznitve samega sebe, do žrtve (»sacrum facere«, to je »narediti sveto«). To je tisto, kar pomeni “NOSITI KRIŽ”. Ne gre samo za to, kar se zgodi brez opozorila (prestajanje bolezni ali bolečega dogodka), ampak je posledica svobodne odločitve, ki jo naredimo v imenu evangelija in ki nas izpostavlja utrujenosti in nerazumevanju. Nositi križ je izbira, kot Jezus.
Nenavaden projekt – Pred tretjim pogojem je tukaj gradbeni napis. Za vsako gradnjo mora biti projekt, perspektiva: tisti, ki želi ustvariti nekaj velikega, ne more improvizirati. Življenja ne moreš improvizirati. Hoditi za Jezusom zahteva čas umirjenosti, tišine, ne le trenutnega navdušenja. To je dejanje razločevanja, potrebno za zaznavanje Božjega glasu v naših srcih. Prijatelj bralec, preden nekaj uresničimo, moramo vstopiti v Božje sanje, preveriti, ali je ta projekt samo naš ali tudi Njegov, torej Jezusov, sicer se nam bo kdo smejal (biti slaven je bila svojčas zelo pomembna stvarnost na vzhodu). Ni dovolj graditi, potreben je projekt, ni dovolj govoriti, treba je imeti kaj povedati, ni dovolj delati dobro, treba je delati dobro. Namreč: »Kdo izmed vas, ki hoče zidati stolp, prej ne séde in ne preračuna stroškov, ali ima dovolj, da ga bo dokončal? Sicer se lahko zgodi, da postavi temelj, zidave pa ne more dokončati; in vsi, ki bi to videli, bi se mu začeli posmehovati in bi govorili: ›Ta človek je začel zidati, pa ni mogel dokončati.‹
In končno odpoved
Tukaj je tretji pogoj: “Kdor koli od vas ki se ne odpove vsemu kar ima, ne more biti moj učenec.”
Jezus od svojih sledilcev zahteva dejanje svobode, ne asketske žrtve. Drama stvari je, da tiste ki se zanašajo na – nabiranje zakladov, ki jih uničuje molj in rja, neslavno končajo. Zahteva, da se znebite tesnobe posedovanja, ki pušča iluzijo, da obstajate zato ker imate, posedujete. Pač pa zahteva, da se ozremo na kakovost občutkov, torej kakovost življenja, ker je “človek vreden toliko, kolikor je vredno njegovo srce” (Mahatma Gandhi).
Dobra novica te nedelje? Postanimo tisto, kar ljubimo. On je največja Ljubezen; če se zazremo v Kristusa, bomo kakor on postali svobodni ljudje, zvezda na temnem nebu sveta.
Fotografija je simbolična.
