Vrednost življenjepisa v naši konkurenčni družbi
»Življenjepis« ali curriculum posameznika, bogat z akademskimi kvalifikacijami in specializacijami, nabranimi izkušnjami in objavljenimi knjigami, je »temeljno dokazilo« za obstanek v svetu dela in priznanje v družbi, skupaj s površnimi »všečki«, nakopičenimi v spletu na znanih družbenih omrežjih. V današnjem tekmovalnem svetu se moraš preriniti le z močjo diplom ali konkretnimi pa vsaj dokazanimi veščinami, biti »nekdo«, ki šteje in se ne počutiti kot nepomemben kolešček v množici.
Kulturno pravilo spoštovanja nadrejenih
Danes je to bolj zapleteno kot v Jezusovem času, v preteklosti pa je razredna delitev družbe zahtevala ohranjanje distanc predvsem med bogatimi in revnimi, gospodarji in služabniki, verskimi avtoritetami in ostalimi ljudmi. Preprosti ljudje so imeli spoštljiv odnos do svojih nadrejenih. V kulturah mnogih ljudi je bilo običajno pravilo, da se avtoriteta spoštuje brezprigovorno in se ji dodeli častno mesto na javnih srečanjih, trgih in uradnih banketih. V knjigi Pregovorov najdemo to pravilo obnašanja, zelo podobno temu, kar je rekel Jezus v hiši šefa farizejev, ki ga je povabil na večerjo z drugimi (Lk 14,1), namreč da je bolje, da ti rečejo: »Prijatelj, pomakni se više«, kot pa da te ponižajo pred pomembnejšim« (prim. Prd 25,6-7a). Jezus je opazil, da so si različni gostje »izbrali prva mesta« (Lk 14,7). Zdi se, da ne pove nič novega od tega, kar predlaga že sporočilo modrosti Pregovorov. Kakšen smisel ima torej predlagati že znano pravilo obnašanja, ko si povabljen na slavje?
Presegajte običajna pravila in izkusite Božje kraljestvo
Jezus pripoveduje prispodobo, in ne predlaga normo bontona! Kristjani pomen prilike bolje razumemo v luči dogodka smrti, pokopa in vstajenja našega Gospoda. Obed, o katerem govori, je »poročna pojedina«, to ni več navadno judovsko sobotno kosilo! To je pogostitev Božjega kraljestva, ženin je tisti, ki vabi. Poroka je že bila praznovana. Po smrti, pokopu in vstajenju Ženina je že uresničena nova in večna zaveza. Ženin je vstali Kristus. Kdo pa je nevesta? Vsak izmed nas je v občestvu z vsemi drugimi povabljen na svatbo Kraljestva, če se v času čakanja pravilno odloči. Ženin pride v poročno dvorano, ko so vsi gostje že prisotni in so že izbrali svoje mesto. Toda pred njegovim prihodom je bil to čas čakanja in ustreza času, ki poteka od Jezusove smrti in vstajenja do dneva njegovega drugega prihoda, dneva končne sodbe. Če se identificiramo z gosti, lahko čas čakanja ustreza tudi času našega zemeljskega življenja.
Izbira zadnjega mesta: življenjski slog ponižnosti
Da bi ugajali ženinu, ki je vstali Kristus, je treba v tem čakalnem času našega zemeljskega obstoja narediti prvo temeljno izbiro: odločitev zadnjega mesta. To je izbira edinega življenjskega sloga pravega Jezusovega učenca: ponižnost, ki ni le ena vrlina med mnogimi drugimi. Ponižnost, ki se od nas zahteva, je bila Jezusova izbira od dneva njegovega rojstva v Betlehemu, kjer »ni bilo prostora zanje« (Lk 2,7) do dneva njegovega križanja, »častno mesto med dvema hudodelcema« ( Lk 23,33). Kretnja umivanja nog pa pri zadnji večerji povzema celotno Jezusovo življenje, ki je bilo »ljubiti svoje, ki so na svetu, in jih ljubiti do konca« (Jn 13,1-17). Ponižanje Božjega Sina v našo korist je potrjeno v Lk 22,27, v katerem Jezus na gostiji zadnje večerje reče svojim učencem: »Pravzaprav, kdo je večji, kdor je pri mizi ali kdor streže? Ali ni tisti, ki sedi za mizo? In vendar sem med vami kot tisti, ki služi«. Izbira zadnjega mesta je torej postati služabnik drug drugemu, kakor Jezus, ki »ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi služil in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge« (Mr 10,45).
Odločitev, da gostim drugega, ki bolj trpi kot jaz
Izbira zadnjega mesta ima za posledico drugo izbiro v času našega zemeljskega obstoja: gostovanje zadnjih, ponižanih in razžaljenih. Ne gre za pesniško alegorijo, ampak za izziv. Gostiti hromega, slepega, pomeni gostiti drugega z vsem bremenom njegovega trpljenja, njegove šibkosti, njegove ranljivosti. Deliti življenje z najmanjšimi, z ljudmi, ranjenimi zaradi zgodb o krivicah in veliki izgubi telesnega in psihičnega zdravja, ni zabaven sprehod ob Ljubljanici! Žene nas deliti svoje življenje z ljudmi, s katerimi so naša običajna prijateljstva tuja, ali z ljudmi z življenjskim slogom, ki je povsem drugačen od našega.
Koliko stane sprejem migrantov iz grozodejstev libijskih koncentracijskih taborišč in iz njihovih dežel, opustošenih od vojn in socialne bede! Danes je običajno, da imamo družinske člane, ki so navidezno daleč od verskega življenja ali imajo posebne težave doma. Pomislimo, da je bil Jezus prijatelj cestninarjev in grešnikov (Lk 7,34) in je imel privilegiran pogled na bolnike, gobavce, vdove, uboge, najmanjše. Gostoljubnost drugega, drugačnega od mene, še posebej najbolj trpečih od mene, je velik dokaz premagovanja pravila ekonomske izmenjave “Jaz ti dam, če ti daš meni” (“do ut des”), ki je osnova mnogih odnosov, v katerih se želi sebično zaščititi osebna korist! Namesto tega se gostovanje zadnjih izpostavlja tveganju dajanja sebe, ne da bi po naših pričakovanjih prejeli povračilo. Je zastonjska daritev, mogoča le z močjo Svetega Duha, ki je v nas prisoten. Koliko ponižanj pravzaprav prestanemo v vztrajni izkušnji biti s tistim, ki je za vsakega izmed nas danes zadnji na tej zemlji, ki ga je prekrižala pot našega življenja, nikoli prepuščen samemu sebi? Koliko potrpljenja pogoltnemo, ko prizadeti stresejo vso negativnost svojega stanja ranljivosti in krhkosti na nas? Kako težko jim je razjasniti, da je tudi Sveti Duh prisoten v njihovem mučenem in zatiranem obstoju zaradi zla toliko negativnih in pogojenih zgodb? Koliko ponižujočega pričakovanja nosimo kot križ na svojih ramenih, preden se zgodi njihova spreobrnitev iz trpečih v trpeče služabnike, Jezusove prijatelje? Posebej takrat, ko svoje poštenosti ne moreš dokazati, ker nimaš pravih papirjev, izstavljenih računov, črno na belem, ker si dobro delil tako, da ni vedela desnica ne levica. Transparentnost? Na papirju?
Izkusiti Božje kraljestvo že v tem življenju
Naša delitev z najmanjšimi je avantura, ki je vse prej kot romantična, vendar nas podpira upanje, da bomo z njimi delili dan, ko bomo skupaj praznovali Božje kraljestvo, že v našem zemeljskem obstoju, čeprav med že in še ne To je izkušnja občutka živega občestva, tako ubogega v duhu, združenega v ljubezni z usmiljeno navzočnostjo Očeta, Sina in Svetega Duha, ki je vedno znova živo odkrita v nas. Božja Navzočnost v nas je potrpežljiva in preudarna, vztrajna v središču naše ranljivosti, je zvesta Navzočnost v času velike preizkušnje trpljenja, je nežnost in tolažba, ko sprejemamo, delimo in predajamo uboštvo našega človeškega stanja in naših krhkih odnosov. To bo trenutek, ko nas bo naš ženin, vstali Kristus, povzdignil v dostojanstvo kot ljubljeni Sin Očeta in se bo počutil tako dragocenega, kot da bi prejeli čast zasesti mesto, rezervirano za nevesto, na poročnem slavju. Zato nam Jezus med izbiro zadnjega mesta in gostoljubnostjo najbolj trpečih pravi: »Kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan« (Lk 14,11). In ta resnica, ki jo je treba izkusiti, da jo prav razumeš je potrditev tega, kar je potrdila modrost Siraha: »Otrok, izvršuj svoja dela v ponižnosti, potem boš priljubljen pri ljudeh, ki so Bogu po volji. Čim večji si, tem bolj bodi ponižen, potem boš našel milost pri Gospodu. (Veliko je nadutih in slavnih, toda Gospod razkriva svoje skrivnosti le krotkim.) Zakaj silna je Gospodova moč, zato ga ponižni poveličujejo.« (Sir 3,17-20). Kaj je krotkost, če ne izročitev našega uboštva, ki ga delimo s tistimi, ki trpijo bolj kot mi, Očetu, Sinu in Svetemu Duhu, živi navzočnosti v nas?
Polnost Kraljestva je v večnem življenju po smrti
Tedaj bomo odkrili, da nas dvorana poročne pojedine Kraljestva ali zbora nebeškega Jeruzalema, ki nas čaka ob uri prihoda ženina, »srednika nove zaveze« (Heb 12,24), ob koncu našega življenja, objame v občestvu, ki širi in zajema vse uboge v duhu. Vsi bomo »izpopolnjeni duhovi pravičnih« (Heb 12,23b) ne po kurikulumu diplom, stopenj, specializacij in »všečkov« na spletu, temveč po kurikulumu izbire zadnjega mesta in delitve s trpljenjem, ki je tu naredilo vse trpeče služabnike združene v ljubezni z našim dostojanstvom prave »Neveste« ženina, Kristusa Gospoda.
