Letos v zraku čudne so vonjave,
že od junija vse dni poletne
čutimo arome neprijetne,
zdijo se od daleč že nezdrave.
Vprašam ženo, kaj da se dogaja,
pa zabrusi mi, visoke cene
da so vsega krive, zmerja mene,
ker nenehno ji denar uhaja.
So vonjave še bolj nenavadne,
pa zabrusi mi, da višji davek
se obeta nam, konča se stavek
z vzklikom, da je dala solde zadnje.
Nekaj v zraku je, dopovedujem
v prazno ji, saj sploh me ne posluša,
predno rečem kaj, se že priduša,
tisto da smrdi, kar pač kupujem.
Da jedilnik nov se nam obeta,
za dobrote ker ne bo denarja,
tisto pa, kar zdaj že zaudarja,
je v hladilniku, s tem mi opleta.
Grem pogledat, kaj da je s svinjino,
ki sem kupil jo za višjo ceno,
da utišam enkrat svojo ženo,
češ da nimam več za preživnino.
Ni svinjine, ko odprem hladilnik,
kar sem kupil, ni bila svinjina,
usmrajena zgolj golobovina
tisto je, kar pride na jedilnik.
