Vnebovzetje blažene Marije Device

To je veliko praznovanje Katoliške Cerkve, pa tudi pravoslavne, raztresene po vsem svetu, je praznovanje v velikih svetiščih, pa tudi najmanjših cerkvah, je praznovanje v srcu vsakega vernika, je praznovanje v našem srcu, ki se čuti ljubljeno z edinstveno nežnostjo in razumevanjem Marije Božje in naše Matere, ki pod svojim plaščem ljubi vsakega izmed nas.

Zanimivo je razmišljanje znanega teologa, velikega učitelja duhovnosti, ki je takole zapisal:

»V preteklosti je obstajala nevarnost, da bi Marijin lik omalovaževali, češ da ni pomemben, da je nekoristen in da je izkušnja Marije samo izkušnja češčenja v najslabšem smislu izraza in da bi lahko vse omejili samo na kristološko raven, brez Marije. To, čeprav se kot diskurz morda zdi zelo sugestivno, odstranjevanje vsega »marijanskega«, da je pomemben le Kristus, je zelo nevarno, saj odstraniti Marijo pomeni vzeti tisto, kar Kristusu daje telo, daje meso, daje konkretnost.«

Mnogi svetniki, mnogi mistiki, številni pastirji so zelo vztrajali na tej marijanski poti, tako da smo le prišli do drugega vatikanskega koncila, ko morajo koncilski očetje končno razmišljati o Cerkvi na drugačen način, in si jo predstavljajo kot nekaj, kar je podobno Mariji. Marija je Cerkev, kakršna mora biti. Zato vzeti Marijo pomeni vzeti tudi tisto, kar nam pomaga biti Cerkev, konkretna Cerkev.

Ko je zlo razumelo, da nas ne more več napadati v tem smislu, se pravi, da smo se malo zaščitili pred to skušnjavo, da bi Marijo odstranili iz naše vere, jo relativizirali do te mere, da bi izginila iz tistega minimuma, ki ga pravi kristjan potrebuje, je dobilo novo obliko, nov način, da nas spravi v krizo. Začela so se rojevati mnoga marijanska gibanja, mnoge cerkvene izkušnje, ki so bile marijanske. To širjenje marijanskih izkušenj pa žal ni pomirjujoče. Takoj bom pojasnil, zakaj. Pogosto so te marijanske izkušnje, tudi cerkvene izkušnje, ki jih zaznamuje predvsem velika navezanost na Marijo, pogosto krivoverske, so heretične izkušnje. In veste, kako to vemo? Ker je zlo pustilo rožni venec v naših rokah, obešeno na steni ali za vzvratnim ogledalom v avtu zato, da se počutimo pomirjene, ker imamo rožni venec v rokah in rečemo »vsi smo Marijini« in začnemo na primer slabo govoriti o papežu, škofih in duhovnikih, razdvajati Cerkev, začenši z besedami »Mi smo pravična Cerkev, boriti se moramo, da odstranimo lažno Cerkev, Cerkev drugih; in potem se običajno takšna gibanja identificirajo z neko novo obliko institucionalnosti.

Ta zelo subtilna stvar je zanimiva, to je, da se zlo zdaj preobleče v dobro, da nas napade, prikrije se s svetlobo in zato moramo biti nenehno ponižni, da naredimo izpit vesti in se vprašati:  ali je dovolj preprosto imeti samo rožni venec v roki? Ne, ker nas je Jezus v evangeliju učil, da se drevo prepozna po sadovih, ne pa po listju in vsej tej obleki, recimo, tako kot da je Marija lahko nek velik list, ki pokrije pomanjkanje sadu. Seveda to ne velja za vse, toda to pravim, ker čutim nujnost v tem trenutku, da lahko povem jasno besedo, ki nam pomaga, da si opomoremo, da popravimo našo marijansko izkušnjo, ki je potrebna, ki je koristna za Cerkev, ki pa ne sme nikoli zaiti na eno ali drugo stran, v oblikah, ki lahko postanejo krivoverska oblika.

Predstavljajte si, kako lahko zlo zmaga, ko vzame fatimsko sporočilo in ga uporabi za razbijanje cerkvenega občestva. Vzamemo fraze teh sporočil, te duhovnosti … in jih uporabimo, da se ločimo od Cerkve, od papeža, od izkušnje našega skupnostnega življenja. Sestra Jacinta je na primer molila za papeža, pa sploh ni vedela, kdo je papež; do konca življenja ponuja svoje trpljenje za papeža, ki je bil zanjo povsem oddaljena oseba, sploh ni mogla imeti prave predstave o tem, kdo bi lahko bil Petrov naslednik; toda srečanje z Marijo je srečanje, ki ji posreduje strastno, dušno ljubezen do Petrovega naslednika. Razumete, da je živeti duhovnost, ki nas ločuje, protislovje, npr. iz te globoke vezi s Cerkvijo, z apostoli, z nasledniki apostolov; zato moramo vedno gledati, koliko nas vse, kar doživljamo, vodi na pravo stran oziroma koliko je lahko velika skušnjava, ki jo je treba razkrinkati in popraviti ter živeti in razrešiti na najboljši možen način.«

Praznujmo z današnjo liturgijo. “Na nebu se je pokazalo veliko znamenje: žena, oblečena s soncem, z mesecem pod njenimi nogami in krono iz dvanajstih zvezd na njeni glavi.”

Ta vizija pisatelja Apokalipse, ki jo lahko uporabimo za Blaženo Devico Marijo, vzeto v nebesa, je osupljiva. V božjih nebesih je Devica Marija navzoča v svoji kakovosti kraljice in matere. Ona, vzeta v nebesa, lahko stoji na Božji desnici in posreduje za svoje otroke, ki še tavajo v veri. Vse je Gospodovo delo, vse je milost, vse je znamenje neskončne Božje ljubezni.« Presveta Marija v evangeliju poje Magnificat. Blagor ji je, ker je verovala, ki je vero živela. In vera je vera v božji svet, v božji načrt, v božje vrednote, ki so prevračanje naših zemeljskih, posvetnih perspektiv. Marija je živela velike stvari po Bogu, v ponižnosti, v uboštvu, v velikodušnosti svojega srca. Zvesto je izpolnjevala svoje poslanstvo na zemlji, Mati Božja in Mati nastajajoče Cerkve: zdaj živi v veselju, v blaženosti, v polnosti življenja, ki ji ga je Bog dal za vedno. Magnificat je tudi predstavitev Božjega načrta za človeštvo: Bog hoče odrešenje in dostojanstvo vseh svojih otrok: tu govorimo o ubogih, ponižnih, lačnih, za katere želi Gospod obrniti položaj, ker hoče v polnem dostojanstvu svojih otrok in bratov med njimi. Sveta Marija je vedno žena zelo visoke vere, v svojem premišljevanju pred Bogom in v konkretnosti svoje ljubezni do ljudi: ne samo do Elizabete, zakoncev iz Kane, ampak do vseh ljudi, do vseh ubogih. Pogosto se spontano in iskreno zatekamo k Mariji, da prosi za nas in za naše bližnje, za Cerkev in človeštvo, za mir. Srčna potreba je, da se ji zaupamo. Spomnimo se Janeza Pavla II., njegovega gesla: »Totus tuus«, kot bi hotel reči: »Če sem ves tvoj, Marija, ves sem Božji, ves sem Cerkev, ves sem svojega bližnjega«. Vemo, da je prava pobožnost pogled na Marijo, stopanje po sledi njenih kreposti: vera, ponižnost, poslušanje Božje besede, skrbna ljubezen;  se pravi sprejeti povabilo k spreobrnjenju, kot v evangeliju, k molitvi, da bi bili vedno bolj to, kar hoče Gospod. Dve besedi v evangeliju: »Vse, kar vam reče, storite.«

Še zadnja stvar: Presveta Devica Marija je v nebesih. Nebesa, torej nebesa in življenje v Bogu za vedno, so tudi za nas, so naš cilj, so polnost življenja, h kateri nas kliče Bog, po milosti Kristusa Jezusa Odrešenika. »Nebesa morajo biti naša«, kot je vzkliknil Slomšek. » Če ste torej vstali s Kristusom, iščite to, kar je zgoraj, kjer je Kristus, sedeč na Božji desnici.« (Kol 3,1-4)

Marijino vnebovzetje, Peter Paul Rubens 1626

V življenju se lahko zgodi marsikaj, a vse je božji dar na poti k Večnemu; potem pa je pomembno samo še nebo. Ne pustimo si, da nam materialne stvari, zemeljska, posvetna miselnost ukradejo nebo. Presveti Mariji, sestri po veri, materi po milosti, se izročamo z besedami starodavne molitve. »Pod tvoje varstvo pribežimo, o sveta Božja Porodnica,
ne zavrzi naših prošenj v naših potrebah, temveč reši nas vselej vseh nevarnosti,
o častitljiva in blagoslovljena Devica, naša gospa, naša srednica, naša besednica!
S svojim Sinom nas spravi, svojemu Sinu nas priporoči, svojemu Sinu nas izroči!
Prosi za nas, sveta Božja Porodnica!
Da postanemo vredni obljub Kristusovih.«

Za Marijo res velja tale psalm, ki ga beremo pri bogoslužju:

»Vsa bitja skupaj z Marijo hvalijo Boga.

Poslušaj, hči, glej, nagni svoje uho,

pozabi na svoje ljudstvo in hišo svojega očeta.

Če kralj hrepeni po tvoji lepoti,

on je vendar tvoj gospod, se mu pokloni.

Tirska hči je tam z darilom,

tvoj obraz milujejo bogati iz ljudstva.

Vsa bleščeča je kraljeva hči v notranjem prostoru,

iz zlatih pletenin je njena obleka.

V pisanih oblačilih jo vodijo h kralju,

za njo so device, njene družice,

pripeljane so k tebi.

Vodijo jih z vzkliki veselja in radosti,

prihajajo v kraljevo palačo.

Namesto tvojih očetov bodo tvoji sinovi,

postavil jih boš za kneze po vsej deželi.

Tvojega imena se bom spominjal v vseh rodovih,

zato te bodo ljudstva hvalila na vekov veke.

(Ps 45,11-18)

Marija v nebesa vzeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo.

Slika: Marijino vnebovzetje, Peter Paul Rubens, 1626/Wikipedija

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več
[obvestilnik logo="prikazi" target="_blank"]