Zdi se, da je Božja beseda te 20. nedelje med letom v popolnem nasprotju s sporočilom ljubezni, edinosti in miru, ki ga je Kristus prinesel na zemljo s svojim učlovečenjem, trpljenjem, smrtjo in vstajenjem, predvsem pa s pošiljanjem Svetega Duha na vsakega od nas.
Predvsem besedilo Lukovega evangelija, ki nas vznemirja in skrbi ob površnem in dobesednem branju, čeprav v resnici govori nekaj drugega, paradoksalno namreč, ki ga pogosto srečamo v Jezusovih govorih, paradoks je v nasprotju z mnenjem ali običajnim načinom razmišljanja in je zato presenetljiv, ker je čuden, nepričakovan. In tukaj Luka poroča o drugem Jezusovem govoru in se osredotoča na predstavitev treh zelo specifičnih tem: ogenj, ki se spušča z neba, krstni potop, delitev v družinah in med ljudmi, zlasti tistimi, ki so povezani s krvjo ali sorodstvom. .
Pojdimo po vrsti pri razumevanju tega, kar je rečeno v evangeljskem besedilu: “Ogenj sem vrgel na zemljo in kako bi rad, da bi že zagorel!”
Za tiste, ki niso vajeni jezika evangelija, bi lahko Jezusa videli kot tistega, ki prinaša uničenje in je po poklicu piroman. Pravzaprav ogenj v evangelijih nakazuje Svetega Duha. In v tej prvi močni Jezusovi trditvi jasno dojamemo sporočilo o sprejemanju daru vere, ljubezni in upanja, skratka, daru večnega odrešenja. Prižgati ta ogenj pomeni biti evangelizator in pospeševalec Božjih stvari v svetu.
Druga močna trditev, ki jo Jezus izreče v tem Lukovem odlomku, je krst, v katerem bo krščen, in kako žalosten je, dokler se to ne izpolni! Jezus zagotovo ne potrebuje krsta, tudi če se nato podvrže spokornemu krstu, s katerim je krščeval Janez Krstnik v Jordanu, med katerim se zasliši glas iz nebes, ki ga razodene navzočim, da je Jezus resnično Božji Sin, Očetov ljubljenec, njegovo popolno zadovoljstvo.
Vedno smo v območju simbolične govorice: krst za Jezusa ni obred, ampak prava kopel krvi in smrti. Vsekakor ga ta možnost vznemirja, vendar si želi, da bi se to zgodilo kmalu, da bi se to zgodilo za vedno. Ne da bi si želel smrti in trpljenja, nobene “boleče” volje z njegove strani, ampak željo, da pospeši pot k popolni izpolnitvi Božje volje, ki je tudi njegova volja. Toda v tej močni in žalostni izjavi zanj in za tiste, ki ga poslušajo, je natančna omemba njegovega neizbežnega trpljenja in smrti na križu. Jezus se s svojimi učenci odpravlja v Jeruzalem, pri čemer misli, da je cilj tega potovanja sveto mesto, ki ubija preroke in jih zavrača. Od tod tudi kraj njegovega izhoda s tega sveta k Očetu s smrtjo na križu.
To je torej resnično in pravilno oznanilo njegovega trpljenja in smrti, ko bo potopljen v preizkušnjo, trpljenje in smrt na križu. Ta dogodek ga čaka in vstopiti mora v vodo trpljenja in se vanjo potopiti kot pri krstu. Ni naključje, da v vrtu Getsemani poti krvavi pot: s krvjo in vodo in je vse njegovo trpljenje in smrt na križu jezero krvi in neprekinjeno prelivanje krvi do zadnje kaplje. Do te mere, da lahko Kristus reče, da je vse končano. Njegov krst ga je prevzel v darovanju sebe in svojega življenja človeštvu. Jezus je edini »pravičnik« – kot razglaša stotnik pod križem po njegovi smrti – in če pravičnik ostane, to ni samo sramota, ampak ga je treba odstraniti.
Na koncu je še tretja Jezusova misel, ki je povezana s prvima dvema. Misel, ki zadeva učence, torej tudi nas danes.
Z Jezusom mislimo, da bo vse bolje? Absolutno ne. Dobro vemo in zgodovina nas uči, da bolj ko se potrjuje evangelij, bolj ko plamti ogenj Duha, slabše je! Ker je evangelij razlog za razkol in razdor v vseh okoljih, začenši od tistih družin, ki se imenujejo krščanske in bi se morale v imenu evangelija dobro razumeti, namesto tega so razdeljene in v njih krožijo sovraštvo in ločitve. Tako tudi v Cerkvi, družbi, nasploh v svetu. Vedno smo razdeljeni glede dobrega, kar je treba storiti, in se zadržujemo v zlu.
In kdor je proti evangeliju, razdvaja in ne združuje. Stari Simeon je to napovedal že v trenutku Jezusovega prikazovanja v templju: On je tukaj kot znamenje protislovja nasprotovanja. Jezus je točno to: razločiti med dobrim in zlim, med vojno in mirom, med sovraštvom in ljubeznijo. Označuje prave meje, da ne prihaja do kakršnih koli mešanj in zmešnjav.
Ne gre za to, da je želel delitev med ljudmi in v svoji skupnosti, ne za to, da bi raje videl nasprotovanja miru, ampak zelo dobro je vedel, kako so stvari na tem svetu. Spomnimo se, da so lažni preroki tisti, ki vedno govorijo in pojejo, da je “vse v redu!”, medtem ko moramo biti namesto tega iskreni in resnični realisti. Bolj kot ljudje živijo evangelij, večja je razdvojenost in nasprotja, tudi znotraj iste družine, iste skupnosti. Do manifestacije absurda, zlasti v naših dneh: oče proti sinu in sin proti očetu, mati proti hčeri in hči proti materi … Gotovo in ugotovljeno dejstvo iz zgodovine odrešenja, da Jezus in ostaja “Knez miru” « , in njegova zmaga je zagotovljena, toda kraljestvo je dostopno skozi številne stiske, preizkušnje in delitve. Tako se je zgodilo njemu, Jezusu; tako se mora zgoditi tudi nam, njegovim učencem, če smo mu zvesti in se ne bojimo gorečega ognja evangelija in Jezusovega Duha.
To tretjo in zadnjo težko trditev, ki pa v resnici odseva mnoge resnične osebne, družinske in družbene tragedije, je tista, ki jo Jezus postavlja kot ključ do branja sveta po Bogu in po ljudeh. Svet po Bogu je svet miru, svet po ljudeh je svet vojn, delitev in hudobije vseh vrst. Ta evangelij nas vabi, da se borimo proti takšnim miselnostim in oznanjamo evangelij miru v vseh osebnih, družinskih, družbenih in predvsem cerkvenih razmerah.
Besedilo evangelija je treba razlagati v luči obeh svetopisemskih odlomkov prvega in drugega današnjega berila, skupaj s psalmom.
V osebi preroka Jeremija, kot je ponazorjeno v prvem berilu, vzeto od istega avtorja, v katerem je poskus umora Jeremija, “ker je odvračal bojevnike, ki so ostali v mestu, in s tem odvračal vse ljudstvo”. Nato ponovno razmišljanje o kralju Zedekiju kot očetu na predlog Ebed-Mèlecha, ki je prišel iz palače in rekel kralju: »O kralj, moj gospod, ti možje so storili krivico preroku Jeremiju, ko so ga vrgli v cisterno. Tam bo umrl od lakote, ker v mestu ni več kruha. Nato je kralj Etiopcu Ebed-Mèlecu ukazal: »Vzemi tri može s seboj od tod in potegnite preroka Jeremija iz vodnjaka, preden umre.« Tako je bil Jeremija z občutljivostjo Etiopca rešen pred gotovo smrtjo. Nauk za vse nas, da moramo vedno posredovati pri reševanju življenja in nikoli pri njegovem ubijanju, četudi je to prvi izmed naših sovražnikov in tudi najbolj agresiven med njimi.
V drugem nedeljskem berilu, ki obravnava Pismo Hebrejcem pa se spomnimo na pomen pričevanja tistih, ki so iskreno upirali pogled svojega zemeljskega potovanja in romanja v Jezusa Kristusa, »tecimo z vztrajnostjo z njim ki je pred nami, tisti, ki poraja vero in jo dovršuje.” Vzor našega bivanja in ravnanja kot kristjani je prav Križani Kristus, ki se je »soočil z veseljem, kar mu je bilo postavljeno, podvržen križu, zaničujoč sramoto, a sedi na desnici božjega prestola«. Soočeni s Kristusovim zgledom, »ki je prestal tako veliko sovraštvo grešnikov proti sebi«, ne smemo biti malodušni marveč pogumni, saj še nismo izkusili pravega trpljenja in zapuščenosti, kot ga je naš Odrešenik.
Prosimo Gospoda, naj v nas prižge ogenj svoje ljubezni, svoje dobrodelnosti do najvišje daritve našega življenja za zveličanje drugih in molimo s temi besedami nedeljske glavne mašne prošnje:
»Dobri Oče,
vsem, ki te ljubijo si pripravil nevidne darove.
Naj tvoja ljubezen tako prevzame naša srca,
da te bomo v vsem in nad vse ljubili
in dosegli obljubljene dobrine,
ki presegajo vse naše želje.
Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu,
ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj.«
