Italijanski duhovniki iz Istre in Trsta so 3. avgusta 1945 izdali peticijo, v kateri so izpostavili tezo, da bi priključitev italijanskega dela Julijske krajine k Jugoslaviji pomenila krivico in izkopala prepad med narodi. Sicer so bili italijanski duhovniki v jugoslovanski coni B, kjer so delili usodo vse duhovščine v Jugoslaviji v slabšem položaju, tudi oni pa so ostali vneti zagovorniki italijanstva Julijske krajine. Nasilje, ki so ga nove oblasti izvajale nad italijansko duhovščino, je bilo tudi posledica dejstva, da je veliko število italijanskih duhovnikov prišlo v Istro na mesta odstavljenih slovenskih in hrvaških duhovnikov zaradi načrtne italijanizacije Istre.
Slabi in napeti odnosi med italijanskim tržaškim škofom Antoniom Santinom in velikim delom slovenske in hrvaške duhovščine v prvih povojnih letih so se še zaostrili, ker se je odločil, da odločno stopi v politično areno. Vseeno so slovenski in hrvaški duhovniki julija 1946 soglasno sprejeli poslušnost škofu in Cerkvi, obsodili napade na škofa ter nasilna dejanja proti duhovnikom. Istočasno so pripomnili, da dejanja škofa Santina niso v redu.
