Nedeljska misel: Brez »krčmarja« ne moreš izstaviti računa …

»Vse življenje sem delal, tudi z velikimi odrekanji, dokler mojim otrokom in moji družini ni nič manjkalo, in tako je tudi bilo. Zdaj je prišel čas za zaslužen počitek in prav se mi zdi, da lahko uživam v sadovih svojega dela, brez skrbi, da bi zjutraj vstajal zgodaj, da bi vstavil v avtomat kartico prisotnosti, ali moten, da bi moral ostati pozno v pisarni in dokončati tisoč malenkosti, ki jih je treba izvesti. Prišel je čas, da počnem stvari, ki jih imam najraje in ki jih prej nisem mogel: posvetiti se družini, domu, vnukom, oditi na kakšno manjše potovanje … dokler mi zdravje to še dopušča.” .

Povejte mi, kakšna je razlika med sklepanjem – po mojem mnenju več kot legitimnim –, kakršno sem omenil prej, in zelo razširjenim med tistimi, ki (če imajo za to milost!) nameravajo začeti dobro – zasluženo življenje upokojitve na eni strani in razmišljanjem evangeljskega bogataša, ki je res imel milost, da je lahko užival obilne sadove dela na svojih njivah in ki zdaj samo čaka, da bo lahko dal na stran, kar je zaslužil in počival, se posvetil še temu, kar mu je najbolj všeč, to je »jesti, piti in se zabavati«. Je komu kaj ukradel? Ali ni dežela, ki je rodila vse te sadove, njegova? Torej? Zakaj bi moral slišati, da Učitelj reče “vse to je neumno” (resnično, uporabljen grški izraz je še bolj žaljiv, zveni kot “neumen”, “brez možganov”)? Še več, s tisto grozljivo grožnjo možne bližnje smrti: skoraj nespoštljiva Jezusova afirmacija do tistih ljudi (in koliko jih je na žalost …), ki pridejo takrat, da bi uživali v pokoju in zasluženem počitku. Celo življenje garati, potem pa resno zbolite ali nenadoma umrete.

Dajmo, priznajmo da raje razmišljamo po človeško: Jezus danes v evangeliju se nam zdi, da mu manjka vsaj ščepec občutljivosti! Zakaj Jezus tako ostro obsoja poštene delavce, ki ne da bi komu kaj ukradli, poskušajo izkoristiti svojo sveto pravico do počitka, sprostitve in zabave? Krščansko sporočilo se bodisi ne »prepira« več s konkretnim in resničnim življenjem vsakdanjega dne ali pa moramo poskušati bolje razumeti, kaj nam pomeni Jezus. Ker sicer ima prav tale odlični esej Pridigarja, ki v prvem branju potrjuje nesmisel življenja in stvari, ki jih počnemo. Če lahko parafraziram njegove besede: »Kdor je delal pametno, z znanostjo in uspešno, bo moral svojo vlogo prepustiti drugemu, ki ni sploh delal. Tudi to je nečimrnost in veliko zlo. Res, kaj koristi človeku od vsega njegovega truda in od skrbi njegovega srca, s katerimi se bori pod soncem? Vsi njegovi dnevi niso nič drugega kot boleče bolečine in nadloge; niti ponoči mu srce ne počiva. Tudi to je nečimrnost!”

In kako ga kriviti, če pogledamo naš vsakdanji obstoj? Celo življenje tečemo in se borimo kot nori, da bi dosegli nekaj pomembnega … in potem? Ali v celoti uživamo v vsem, kar smo nabrali? Jemljemo kaj s tega sveta? Ali smo sposobni v celoti izkoristiti to, kar imamo? A če niti vsem parom čevljev, ki jih imamo v omari, ni uspelo obrabiti podplatov, preden pride beseda »KONEC«! Celo življenje se truditi, da si sezidaš hišo takorekoč s lastnimi žulji in rokami, potem pa pride kazen…. ne ta hiša ni tvoja, obdavčili ti jo bomo, da bo na koncu naša, ne tvoja. In v svoji hiši boš lahko bival le kot podnajemnik, ali pa še to ne…

Res je, da je vse naše življenje »dih«: ki se po naključju v hebrejščini imenuje »havel«, tista jutranja meglica, ki jo z dihom vetra ali sončnim žarkom odpihne in od nje nič ne ostane. “Havel havalim hakol havel”( הבל הבלים הכול הבל) – nečimrnost čez nečimrnost: kot nekakšno brezvezno vrtenje jezika, kot če bi rekli, da je vse zaman, neuporabno, nič nima smisla, ker je vse minljivo in zmotno. Qoèlet (קוהלת) – Pridigar, ima med drugim rešitev v verzih, ki sledijo tistim, ki jih beremo v liturgiji. Pravzaprav nadaljuje: »Kakšen dobiček ima, kdor dela, od tega, da se trudi? Videl sem opravilo, ki ga Bog daje ljudem, da se ubadajo z njim: dela vse lepo ob svojem času, tudi večnost jim je položil v srce, da človek dela, ki ga je Bog naredil, ne more doumeti od začetka do konca. Spoznal sem, da ni dobrega v njih, razen da se veselijo in delajo dobro v svojem življenju. Tudi to, da človek jé in pije in se veseli dobrega pri vsem svojem trudu, je Božji dar. Spoznal sem, da vse, kar Bog dela, ostane na veke. Nič se temu ne more dodati, nič od tega odvzeti. Bog dela tako, da bi se ga bali. Kar je, je že od davnaj, kar bo, je bilo že davno: Bog išče, kar je preteklo.« (Prd 3,9-15). Ali pa še naprej izjemno zanimivo: »Še sem videl pod soncem: na kraju pravice je tam krivica, na kraju pravičnosti je tam krivica.  Rekel sem v svojem srcu: Pravičnega in krivičnega bo sodil Bog, kajti čas za vsakršno veselje in nad vsakršnim dejanjem je tam.  Rekel sem v svojem srcu: S človeškimi otroki je tako, da jih Bog preizkuša in jim pokaže, da so sami zase živina.  Kajti usoda ljudi je usoda živali, isto usodo imajo: kakor te umrejo, tako umrejo oni, vsi imajo isti dih življenja, človek nima prednosti pred živino, kajti vse je nečimrnost.  Vse gre v isti kraj: vse je nastalo iz prahu in vse se vrača v prah.  Kdo ve, ali se življenjski dih ljudi vzdiguje navzgor in ali se življenjski dih živali spušča v zemljo navzdol? Videl sem, da ni nič boljšega, kakor da se človek veseli svojih del, ker je to njegov delež: kdo ga bo pripeljal k temu, da bi videl, kaj bo za njim?« (Prd 3, 16-22).

Kje je torej razlika, diskriminatorni dejavnik, o katerem smo govorili na začetku, med sveto mislijo poštenega delavca, ki hoče uživati ​​svoje dobrine v zasluženem počitku, in kruto Jezusovo sodbo o uporabi njegovo bogastvo: da vse to, tako kot vse v življenju, prihaja iz božjih rok in kakor prihaja iz njega, tako se vrača k njemu. Ker brez njega »jesti, piti in se zabavati« izgubijo svoj pomen; res, brez njega postane vse nekoristno in škodljivo.

Konec koncev, kaj bo ostalo od tistih »zakladov, nabranih zase«, ne da bi se obogatil pred Bogom? Drugi bodo imeli od tega koristi (in morda ne brez prepira o tem, kot se zgodi med bratoma, ki prosita Jezusa, naj uredi vprašanja v zvezi z njuno dediščino … koliko resničnosti v evangeliju!); postali bodo skrb vzbujajoči, ker se bomo morali braniti pred tistimi, ki nam jih želijo ukrasti (in evangelij naslednje nedelje se bo nadaljeval v tej smeri); odšli bodo kot dih, tako kot v sapi izgine naš obstoj, da če traja še samo en dan, ker imamo še dva denarija za plačilo dragih terapij, ki so same sebi namen, se prej ali slej tudi to konča. In iz tega našega življenja – nikoli se ne bomo naveličali povedati – ničesar ne odvzamemo in ničesar ne dodamo. Vse bo ostalo tukaj. In če se tega nismo naučili deliti z drugimi, kot so z nami delili drugi (naši očetje); če ga ne damo, tako kot nam je bilo dano po božji milosti (ker je Gospodar tistega bogataša in ne on, ki je dalo obilno letino in kmetje dobro vedo, kaj to pomeni obilna letina, ki ni odvisna samo od njih); če o vseh teh stvareh »razmišljaš sam«, če – kot pregovorno rečemo – »račune delaš brez krčmarja«, bo račun »nebeškega krčmarja« veliko bolj zasoljen, kot si mislimo.

Na srečo nas naš “krčmar” namesto, da bi se do zadnjega trudil z nami in svojimi strankami, opozarja s svojo Besedo, preden se lahko napijemo, preden se pustimo opijanjati pohlepu po bogastvu, želji po vedno več posesti, po kopičenju zase, ne da bi pomislili, da bi se obogatili z Božjimi stvarmi.

In kaj nam pove, da nas opozori? Vse, kar smo slišali v obilnem bogastvu današnje Besede, edinega bogastva, ki si ga zasluži kopičenje, in verjamem, da lahko povzamem v čudovitem stavku, s katerim nas je Pavel opominjal na začetku drugega branja:

»Če ste torej vstali s Kristusom, iščite to, kar je zgoraj, kjer je Kristus, sedeč na Božji desnici. Mislite na to, kar je zgoraj, ne na to, kar je na zemlji. Kajti umrli ste in vaše življenje je skrito s Kristusom v Bogu. Ko se bo prikazal Kristus, vaše življenje, tedaj se boste tudi vi prikazali z njim v slavi. Zato omrtvite v sebi to, kar teži k zemlji…« (Kol 3,1-5)

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več