Naš živalski vrt se je povečal,
marsikaj se v njem je spremenilo,
se ponudbo je obogatilo,
novo tam sem pridobitev srečal.
Je pred kamero žival stopila,
ki poznali nismo ji imena,
glava prav poudarjeno rumena,
šape je za hrbet naglo skrila.
Barve je zelene, nenavadno,
za kameleona prevelika,
je očitno, da se rada slika,
njeno je nastopanje paradno.
Spregovóri v mikrofon, dejali
so izpraševalci ji navzoči,
da občinstvu s tem se omogoči
prepoznati vrsto te živali.
In potem je vse od sebe dala,
je živahno migala, žgolela,
pred izpraševalci se vrtela,
ves čas se neumno krohotala.
Le v katero vrsto vendar spada,
vprašal se je mnog mimoidoči,
mačka mar na pločevini vroči
tukaj se z nevšečnostmi spopada?
Ko nekdo omenil je medveda,
lenega sibirskega zaspanca,
je povedala, da nista znanca,
tudi če morda tako kdaj zgleda.
Sama tuhtala potem je glasno,
s kom bila bi boljša primerjava,
se živalica nobena prava
zdela ni ji, oh, resnično špasno.
Tolkla se obenem je po prsih,
da ne špekulira, nič ne skriva,
je postajala nezanimiva,
tragikomična v nenehnih zdrsih.
Slednjič jo razkrinkala je hoja,
da smo mogli vsi jo prepoznati,
njeno smo ime izrekli hkrati:
to prirezana je rdeča šoja.
