Na pomol sredi mesta pride lepo oblečen par srednjih let, se usede na tla in noge pomoli nad morje. V spuščajočem se mraku moški odpre hladilno torbo, ženski da velik kristalni kozarec in odpre ohlajeni šampanjec. Nazdravita in klepetata pozno v noč.
Najdaljši most v Evropi
Od Ljubljane do Kopenhagna je 1600 km, zato so se doslej le redki Slovenci odločali za obisk. Danes so razmere drugačne, saj do tja pridemo že za nekaj deset evrov. Nizkocenovni letalski prevozniki so pocenili potovanja do take mere, da se na izlet čez vikend odpravimo kar z letalom. Tako sva se z možem odločila, da bova soboto in nedeljo preživela na Danskem. Z Ryanairom sva poletela na Švedsko, v Malmo. Čez najdaljši most v Evropi, Öresund, ki je spojil dve evroskeptični članici Evropske unije, sva se prepeljala kar z rednim avtobusom, ko vozi glede na letalske urnike. Čez 16 kilometrski preliv so zgradili avtocesto: 8 kilometrov po mostu, 4 po umetnem otoku in 4 skozi predor pod morjem. Most je povezal Skandinavijo s celinsko Evropo v času združevanja Evropske unije, leta 1999. Leta 2007 so na Portugalskem zgradili še daljši most, zato je Öresund danes drugi najdaljši cestni most na evropski celini.
Hotelska soba v zasebnem stanovanju
Po internetu sva kar dolgo časa iskala ugodno ceno prenočišča in končno rezervirala nekaj minut hoda iz središča mesta nekakšen penzion. Kar hitro sva našla naslov v četrti Christania, vendar sva malce presenečena obstala, saj sva prišla pred običajen stanovanjski blok. Pravzaprav je prosto sobo oddajala starejša gospa v svojem dvosobnem stanovanju. Nenavadni občutki, preživeti noč v zasebnem stanovanju ob souporabi kopalnice, so se kmalu razblinili zaradi odprtosti, prijaznosti in diskretnosti lastnice. Zvečer sva opazila »dodatno ponudbo«. Nekaj ulic naprej se je prebudilo živahno nočno življenje. Leta 1971 so se v opuščene vojašnice nasilno vselili »otroci cvetja« in razglasili »Svobodno državo Christianijo«. Mestne oblasti so jih skušale pregnati, a jim to ni uspelo. Ostarelim hipijem so se danes pridružili novi alternativci, ki veselo živijo in se zabavajo v coni prosti davkov in najemnin. Avtomobili so v coni prepovedani, droge pa je na pretek.
Danska rikša
Sprehajanje po mestu sva dopolnjevala s svojevrstnim taksijem – kolo, podobno rikši. Za razliko od njihovih azijskih kolegov nama je danska »taksistka« ceno povedala vnaprej in ob plačilu napisala račun. Kolesarjenje je v deželi 400 otokov tudi sicer zelo priljubljeno. Kolesarjenje je tam lažje zaradi ravnine, saj najvišji vrh meri le 173 metrov, bomo rekli tisti, ki se nam ne ljubi kolesariti zaradi gričevnatosti Slovenije. Po drugi strani pa imajo na Danskem veliko več dežja in snega kot pri nas, pa jih to ne odvrne od poganjanja pedal…
Severne Benetke, ene od tolikih
Kopenhagen je eno od številnim krajev, ki jih imenujejo severne Benetke. Vsem je skupno to, da imajo plovne kanale, z Benetkami pa sicer nobene podobnosti. Lepoto danske metropole si je lepo ogledati z ladjo, kar je zaradi oddaljenosti od središča mesta skoraj nujno za tiste, ki želijo videti tudi znameniti kip morske deklice. Morsko deklico je ubesedil sloviti pravljičar Hans Christian Andersen. Njegove pravljice so znane, čeprav danes niso več tako priljubljene kot nekoč zaradi zapletene strukture. Zgodbo male sirene tako večina otrok pozna iz Disneyjeve priredbe v risanki. Kip razgaljene dolgolaske, sedeče na skali ob morju je verjetno najpriljubljenejša turistična točka v vsej Skandinaviji. Morska deklica, kot sem jo videla jaz, je bila povsem izgubljena med turisti. Občutek dobiš, da si v fotografskem studiu, saj je večina prisotnih prišla tja, z edinim ciljem, da bi čim bolje fotografirala bronasto figuro. Tako daleč so prišli, da bi si skozi luknjico v fotoaparatu ogledali otožni izraz kipa iz 1913!?
Z ladje je bilo opaziti kar nekaj privezanih ladjic, ki so bile »stalno« privezane ob pomol in spremenjene v stanovanja in restavracije. Na palube so ponekod namestili prave stavbe, tako da šele od blizu vidiš, da gre pravzaprav za »plovečo hišo«. Na kopnem pa je arhitektura pravo nasprotje tega. Velikanski, moderni objekti kar tekmujejo v sodobni lepoti in izstopanju. Ker o okusih ne moremo soditi, naj povem, da me nova opera spominja na velikansko bencinsko črpalko, pokrito s črnim klobukom.
Kraljica, strastna kadilka
V pristanišču je bila zasidrana velika lesena jadrnica, s katero se na vsakoletna križarjenja po kraljestvu odpravlja danska kraljica. Danska krona (ta vlada že več kot 1100 let) še vedno vlada največjemu otoku na svetu, ledeni Grenlandiji in malim Ferskim otokom. Nekoč je kraljevska flota imela v lasti tudi ladjo Marina, ki letos vsak petek pluje med Koprom in Zadrom. Lepotico Jadrana Marino je danska kraljica hotela ponovno odkupiti, vendar je lastniki ne prodajo. Zato, draga Marjetica, lepo vabljeni v Koper. S tem ljubkovalnim imenom namreč dobrih pet milijonov Dancev kliče priljubljeno 65-letno kraljico, ki je, mimogrede, strastna kadilka.
Njena palača ni nič posebnega – velika rokokojevska stavba na kateri vihra državna zastava, rdeča, razdeljena z belim križem. Menjavo kraljeve straže opoldne sva ravno zamudila, tako da sva se morala zadovoljiti s pogledom na vojaka, postrojenima pred stražnicama. Nepremičen pogled mladega stražnika pod polmetrsko črno kučmo, je nedvomno vreden ogleda.
Čeprav je Kopenhagen postal prestolnica kraljevine leta 1416, je svoj stavbarski razvcet doživel šele konec naslednjega stoletja, ko je zavladal danski »sončni kralj« Kristijan IV. Takrat so ob pomoči flamskih arhitektov zgradili veliko novih palač. Posebej mi je bila všeč stara borza s kupolo, ki se zaključuje v obliki koničaste spirale. Verjetno je to najlepša borza na svetu.
Ker sva se v Kopenhagen odpravila na izlet, sva zgodovini in umetnosti namenila bolj malo časa. Klepet ob vrčku ledenega danskega piva Carlsberg ob kanalu v središču mesta, Nyhavnu, odtehta vse muzeje. Pred barčki ob kanalu stojijo vrste ljudi, ki čakajo na prosto mizico. Mogoče pa sva sedela prav tam, kje je nekoč sedel sam Andersen, ko je razmišljal, kako bo napisal Deklico z vžigalicami?
Vseeno pa nisva mogla izpustiti osrednjega nacionalnega muzeja, ki hrani največ zgodovinskih in umetniških dragocenosti dežele med Severnim in Baltiškim morjem. V dvorani, klimatsko posebej prirejeni za arheološke najdbe, hranijo vikinško ladjo. Vikingi so prvi naselili te kraje in njihov vodja je postal prvi kralj pred enajstimi stoletji. Vikinške ladje, ki jih hranijo v muzejih, so stare častitljivih tisoč let. Še bolj bleščeče in starejše prevozno sredstvo od ladje je miniaturna »sončna kočija«. Daljni predniki Dancev so jo izdelali v bronasti dobi pred 3500 leti.
Mojca in Tino Mamić
Članek je bil prvič objavljen v reviji Ognjišče leta 2005. Fotografije pa so nastale julija 2022 na potovanju staršev želimeljskih gimnazijcev pod odličnim vodstvom ravnatelja Petra Polca.
