Ker se rad šalim, me otroci včasih sprašujejo ali se je Jezus smejal in tudi nasmejal ljudi. Kakšnega direktnega zapisa o tem v evangelijih ravno ni. Ampak pojdimo po vrsti.
Jezus je bil resnično moški
Za Jezusa lahko rečemo da je bil resnično moški! Bilo bi krivoverstvo, če bi mislili, da ni. Človeško izkušnjo moškega je živel do konca z vsemi njenimi razsežnostmi in nas naučil biti človek v polnosti. Smejati se in nasmejati druge in biti srečen je ena najbolj človeških in najlepših stvari. Mislim, da je bil Jezus na svoj način tudi vesel in celo malce smešna oseba, saj je tudi v globokih življenjskih naukih pogosto uporabljal ironijo. Evangelij ima veliko odlomkov z globoko ironijo in nam pripoveduje o Jezusu, ki je rad presenetil svoje poslušalce pri čemer je igral tudi kakšno »slabo šalo« s tistimi, ki so mu sledili in celo s svojimi nasprotniki.
Nedeljski evangelij
Po mojem mnenju je lep primer tega današnji nedeljski evangelij. Ob pozornem branju se pojavi velika vzgojna ironija tako v zgodbi evangelista kot v Jezusovih besedah.
Odlomek evangelija se začne iz tega dialoga-soočenja dveh ljudi, ki sta si med seboj zelo različni in sta le navidezno miroljubni. Po eni strani ta »doktor postave«, nekakšen teolog tistega časa, ki gre k Jezusu, da bi ga »preizkusil« oziroma »skušal« na enak način kot hudič v puščavi. Za masko tistega, ki bi rad bil učenec, se skriva nekdo, ki se hoče le norčevati iz Jezusa in najti način, kako ga »prevarati« z lastnimi besedami. Zato se mu, ko ga imenuje “gospodar …”, pravzaprav posmehuje. Jezus, ki dobro ve, kaj se dogaja v srcu drugega, na zastavljeno vprašanje (»kaj moram storiti, da bom imel večno življenje«) odgovarja z globoko ironijo, ki razkrije drugega. Vpraša ga: »Kaj piše v postavi? Kako berete?”. Prav gotovo se nasmehne, ko »učitelju postave« postaviš takšno vprašanje, nekakšnemu novopečenemu doktorju ali super strokovnjaku za Božji zakon … kot da bi bil šolar. In kot šolar ga vpraša, če dobro bere, ali ga je razumel!
Toda prav prispodoba, ki sledi, razkrije vso Jezusovo ironijo, ko Učitelj na teoretično vprašanje “kdo je moj bližnji” ne odgovarja s teorijo, ampak z zgodbo. Jezus pogosto uporablja zgodbe o življenju, ker je življenje samo tisto, ki nam razodeva Božjo voljo in v življenju in ne v teorijah lahko pokažemo ali sledimo Bogu in njegovi postavi ali ne.
Človek
Znamenita prispodoba o usmiljenem Samarijanu ima v tem liku najbolj pretresljivo figuro. Človek, ki gre po zapuščeni cesti iz Jeruzalema v Jeriho, predstavlja tako rekoč celotno človeštvo. Na splošno je to neki »človek« in Jezus namerno ne pove ničesar o njegovi identiteti, veri, narodnosti, barvi kože … Jezus o njem pove le, da je človek in da je brez konkretne pomoči obsojen umreti. Mimo iste ceste gresta v isto smer (in tu Jezus res potepta z roko ironije) dva, ki bi imela vse kvalifikacije, da bi mu pomagala. To sta duhovnik in levit. S to gesto pomoči bi lahko okronali svoje molitveno življenje in svojo vero, ki sta ga pravkar praznovala v Božjem mestu Jeruzalemu. S tem, če bi postala »bližnja«, bi imela možnost imeti tisto večno življenje, torej Boga v polnosti, ki ga najdemo v konkretni ljubezni in ne le v teoretičnih izjavah.
A nič ne delajo, gredo mimo, bližnji jih ne zanima!
Lik Jezusa
Zasuk je ravno v liku, ki ga Jezus uporablja za zgled. In tu res ne morejo mimo subtilne in rezkajoče ironije Jezusa do svojega poslušalca. Učencem, ki so blizu Jezusa, si ne morem predstavljati, da ne pomislim, kako so se nasmehnili ob pogledu na obraz zdravnika postave-Jezusa. Potem ko je Jezus naredil razmeroma slab vtis na duhovnika in levita, pa daje Samarijanu vlogo pravega zgleda! Za tiste, ki so se v Jeruzalemu sklicevali na božjo postavo, so bili Samarijani res najslabši od vseh ljudi na svetu! Toda prav ta samarijanski krivoverec je za velikega Mojstra Jezusa tisti, ki podeduje večno življenje, ne toliko zaradi tega, kar Samarijani verujejo, ampak zaradi tega, kar dejansko počno. Jezus namerno ne pove, kakšna je bila njegova smer na cesti, samo rečeno je, da je šel ta Samarijan po isti poti, a v resnici pa je zdaj cilj Samarijana skrbeti za človeka, ki ga je Bog postavil na njegovo pot in mu je treba pomagati, brez obotavljanja, brez razmišljanja, brez izračuna udobja ali dobička, pač tukaj je človek v stiski, ki mu takoj pomaga in še plača gostilničarju za njegovo polno ozdravitev.
Tudi jaz bi rad videl obraz tistega človeka, ki posluša to zgodbo Učitelja, kot odgovor na njegovo vprašanje. Prepričan sem, da je bil Jezusov obraz miren in morda s kančkom nasmeha, ko izpodriva doktorja postave s svojo zgodbo, ki ruši njegovo človeško in versko togost, da bi zgradil nov način bivanja med ljudmi, živeti v polnosti Božji zakon.
Všeč mi je ta evangelij in všeč mi je Jezus, ki me želi tudi vprašati, kako pa sam ravnam v podobnih situacijah, ali se grem teorijo, ali pa se sklanjam k človeku, ki je potreben moje konkretne pomoči.
Tudi jaz z vsemi svojimi vprašanji o veri, o Bogu, o življenju, o tem, kaj moram ali ne smem, o svojih odnosih z ljudmi, svetom, težavami in trpljenjem, najdem v evangeliju referenčno točko, ki me želi vedno ohraniti živega in življenjskega in tako spreobrne moje pogosto otrdelo srce. Evangelij me vodi k Jezusu, ki me z nasmehom na ustnicah in v srcu želi spremeniti, da bom resnično srečen, in po meni nasmejati svet, tako kot je storil on sam!
