Dični konj

poezija naslovna slika

Mitološka zgodba polovično,
drugo vse je karseda sodobno,
srečal v našem svetu boš podobno
zgodbico, na videz sprva mično.


Temelji ta zgodba na obljubi,
da je glavna reč, da se zaupa,
kdor zaupa, ta da ne obupa
in ne bo nikoli na izgubi.


Dični konj pred vrati se pojavil
je dežele, ki zavarovana
sama vase je, po tem poznana,
o imenu ni da bi vam pravil.


Bomo rekli, tam da deželani
bivajo, zaljubljeni so v mite
in v reči, ki so očem prikrite,
so po tem zdaj že svetovno znani.


Ti ugledali so skratka konja,
ko se jim postavil je pred vrata,
v njem takoj so prepoznali brata,
ki se ga na daleč sliši, vonja.


So Danajci tja ga pripeljali,
konj je dičen, siva mu je griva,
vsa podoba konjska je igriva,
naj bi ga zastonj, za dar jim dali.


Smešen je ta konj, zelo zabaven,
nekaj lesketa se mu na glavi,
v hlevu našem bo kot nálašč, pravi,
tudi če lesen je, je postaven.


So tako v deželi modrovali,
vedeli sicer, da siva griva
marsikaj lahko v trebuhu skriva,
a kaj bi dvomili, so dejali.


Tudi če konjič deluje lačen,
nenasiten če trebušček kaže,
marsikaj obljublja, a ne laže,
ko bo naš, še boljši bo, drugačen.


Kaj v trebuhu skriva, bo pokazal,
to kot loterija je napeto,
čakamo, da nam bo razodeto,
kakšen as je, da nam bo dokazal.


Kmalu se izkaže, res drugačen
da povsem konjiček je leseni,
ko odprejo ga, na prazni sceni
zgolj golobček prhel je, nagačen.

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več