Žetev je obilna, delavcev pa malo. Poudarjamo besedo “malo”, morali pa bi “obilo”. – Nedeljska misela Gabrijela Vidriha.

“Žetev je obilna, delavcev pa malo,” pravi Jezus. In potem nadaljuje: »Prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev« (Mt 9,38).

Ta Jezusova afirmacija se je že od nekdaj brala kot Jezusovo “žalovanje” in povabilo k molitvi za vedno nove poklice v redovniško in duhovniško življenje, ker je vedno malo tistih, ki postanejo duhovniki, bratje ali redovnice …

Poudarek je bil vedno na tem, da je “malo …” in ne na glavni trditvi, to je, da je “žetev obilna …” Ko Jezus reče, da je “žetve obilna …” še enkrat razkrije svoj pozitiven pogled na svet, ki ga vidi kot poln pozitivnosti, dobrega, ljubezni …. z eno besedo, Jezus vidi svet poln prisotnosti Boga.

Tako kot npr. oljke na drevesih ne gredo same v mlin, da bi postale olje, ali pa pšenični klasi tudi ne gredo sami v mlin, da postanejo moka za kruh, tako tudi dobro, ki je prisotno na svetu, v srcih ljudi, kar je Bog zasejal v človeštvo, potrebuje nekoga, ki to vznikne in ki ne zapravlja. Jezus, Božji Sin, je prvi, ki se je spustil v beton človeške zgodovine, da bi prinesel božje dobro, posejano v srca vseh ljudi. Uspelo mu je obroditi sadove tudi na videz najbolj suha srca grešnikov in oddaljenih, pri čemer je namesto tega razkril lažno plodnost mnogih, ki so se imeli za pravične in bogaboječe

72 učencev

Jezus pošlje dvainsedemdeset učencev po dva in dva, da opravijo njegovo isto poslanstvo, ki predstavljajo celotno človeštvo v tem simbolnem številu. Pravzaprav je bilo dvainsedemdeset narodov na svetu glede na takratno verovanje. Zato so lahko vsi ljudje, ki zaupajo v Boga in pomagajo svetu obroditi sad dobrega, ki že obstaja in je v izobilju, v službi božje žetve.

Čeprav ta evangelij ostaja vabilo k molitvi za duhovniške in redovniške poklice, nakazuje poslanstvo vsakega kristjana, ne glede na poreklo, delo in sposobnosti. Kot učenci imamo vsi nalogo, da poskrbimo, da Božja ljubezen, posejana v svetu, ne bo izgubljena in da se vedno več ljudi počuti vključene v to žetev dobrega.

Vsi smo torej misijonarji evangelija, vsi smo poklicani, da delamo za Boga in za to delo nas nikoli ne bo dovolj!

Božje kraljestvo

A poglejmo – Če za tistih 72 »Božje kraljestvo«, ki ga je Jezus poslal oznaniti pred njim, še ni imelo obrisov Jezusovega vstajenja, torej same oblike večnega življenja (= Božjega kraljestva), je pa za nas Cerkev tretjega tisočletja brez izgovorov: oznanilo, ki nam ga Jezus pošilja, da prinesemo evangelij z vsemi mukami in radostmi, ni le »sporočilo o prihodu Božjega kraljestva«, ampak pravi razlog za veselje, da se dogaja v našem lastnem življenju. Jezus je jasen: ne veselite se, ker se vam tudi demoni podrejajo (sekundarni in nepotrebni učinek misijonske zahteve evangelija!), ampak veselite se, da ste vi (vaša imena) namenjeni za samo Kraljestvo, za vstajenje (… zapisane so na nebu). Za tiste, ki se odločijo za misijonsko poslanstvo pomeni osredotočiti vso pozornost na vstajenje. Pomeni ne le oznanjati evangelij drugim – morebiti je celoten evangelij mogoče povzeti v frazi »Kristus je vstal«! – ampak osebno doživljati tisto neskončno veselje, ki ustvarja fascinantno evangelijsko sporočilo, ki je vzrok za veselje in mir.

Nasprotno, če naš misijonski duh živimo brez absolutnega središča, ki je vstajenje, za naše življenje in za naše oznanjevanje, misijonski mandat, ki ga izvaja Jezus, tvega, da se bo treba zanesti na nekaj stranskega in nepotrebnega, kar lahko prevzame obliko zadovoljstva ali nezadovoljstva, na primer: uspešno ali neuspešno zgraditi cerkev, imeti ali ne imeti »poslušanja« ali »uspeha v javnosti«, stvari, ki so v resnici bolj povezane s človeško logiko moči in zadovoljstvo kot z resničnim radostnim in nesebičnim služenjem poslanstvu. Začeti biti misijonar iz “centra”, ki se razlikuje od tistega v vstajenju, lahko vodi tudi v zakonito obliko človeške moči (tudi demoni se podrejajo …), vendar ta moč, čeprav dovoljena in upravičena, ni namen misijona niti učencev niti Kristusa samega: namen poslanstva je oznaniti tisto odrešenje, za katero je Kristus sam daroval svoje življenje, tako da koristi vsem; motor poslanstva je veselje, da pripadamo tej odrešitvi in ​​da jo lahko delimo z vsemi.

Misijonar preneha biti misijonar, ko si prisvoji tisto, kar mora samo varovati, upravljati in razdeljevati.

Človek neha biti misijonar, četudi se tega ne zaveda, ko poslanstvo izda z zamenjavo misijonskih sredstev za namen samega poslanstva, a se ne veseli, da smo rešeni, ampak da smo mi tisti, ki rešujejo. Misijonar, ki prinaša veselje z oznanilom vstajenja in torej odrešenja, je tisti, ki živi v moči in zaradi istega oznanila, ki ga prinaša, kot odrešeni, kot Božji otrok. Če je veselje, ki ga prinaša, veselje drugačnega pomena kot odrešenje, to veselje ne oznanja in ne prenaša, lahko daje zadovoljstvo, lahko gradi tudi ogromne katedrale, vendar za namene poslanstva odrešenja ni narejeno ničesar.

Obstajajo za tolažbo misijonarja stvari, ki so nekaj zunanjega, a brez pravega učinka, če ni vsemu podlaga Kristusova beseda in Kristusov kruh, in molitev: gotovost / tolažba, da če mu Gospod prepreči, da bi v svojem poslanstvu »gradil katedralo” pomeni, da ni bilo potrebe po tem; gotovost / tolažba, da če tudi nihče ne posluša njegovega glasu in se nihče ne spreobrne, to še ne pomeni, da nihče ni poslušal in se nihče ne bo spreobrnil (tako uči Charles De Focauld!); gotovost / tolažba, da vinograd ni ne njegov ne njegova neposredna odgovornost, temveč Vinar, Oče, ki vedno ve, kaj dela, četudi se nam »zdi, da je odsoten« iz Vinograda samega; gotovost / tolažba, da če v dobri veri, v iskrenem razpoloženju, v ponižnem sprejemanju, da smo samo delavci, ne more biti nobene misijonske ali pastoralne napake, ki bi nas odtrgala od njegove ljubezni, od tega, da bi bili Sinovi, priče in dediči Večnega življenja.

V svetu, ki se hrani z rezultati, videzi, minljivimi in navideznimi zadoščenji, je najti kakršen koli razlog za veselje zelo enostavno, enake lahke radosti, ki jih lahko hranimo s kakršno koli »močjo«, tudi močjo, ki izhaja iz cerkvenega poslanstva, iz Besede same po sebi, “izganjati demone” lahko postane “napačno” veselje, če ni uokvirjeno na samem koncu poslanstva, oznanjati odrešenje, samo zato, da bi razumeli: da te demoni ubogajo in to postane izključni cilj misijonarja, to vsekakor ni dobro! Če v hiši, osvobojeni hudiča, ne bo prišlo veselje do lastnega in drugih odrešitev, bo ta hiša le malo potrebovala, da bi jo znova naselili demoni in verjetno še v resnejši meri (Lk 11,24- 26). To je ista logika čudeža, ki ga je treba jemati kot »znamenje« Božjega zveličanja in ljubezni, ne pa kot samo po sebi namen vere v Boga.

Radosti, ki so »položene« v veliko veselje odrešenja, mora misijonar črpati kot tolažbo iz samih Jezusovih besed: nismo sami, pošilja nas skupaj (… dva po dva); letina ali vinograd ne pripada misijonarju, gospodar je tisti, ki bo vedno poskrbel za to (zato prosite Gospodarja žetve, da pošlje delavce v svojo žetev); našim potrebam ne bo nič manjkalo (…kdor dela, je upravičen do svoje nagrade); naš misijonski neuspeh ne bo nikoli vzrok za naš osebni neuspeh (… ne bodo vas sprejeli, pa boste šli na ulice in rekli «tudi prah vašega mesta, ki se je prijel naših nog, otresamo na vas, vendar vedite, da se je približalo Božje kraljestvo); ostati zvest, kajti nič nam ne more škoditi (»Glejte dal sem vam oblast stopati na kaže in škorpijone ter na vsako sovražnikovo moč. In nič vam ne bo škodovalo« – prim. Lk 10,19)

Vedno se moramo spominjati, zahvaljevati (= »delati« evharistijo), da ne bi padli v skušnjave minljivih radosti, marveč takih, ki so zahvala za odrešenje, ki nam je dano in se ga spominjamo vsak dan, takšen zna živeti največje veselje; samo prava ponižnost, ki izhaja iz besede “hvala”, izvira iz samega večnega vira veselja; samo tisti, ki začnejo z zahvalo, lahko resnično postanejo misijonarji v službi daru, ki je zveličanje samo! »Amen. Hvala in slava, modrost in zahvala, čast in oblast in moč našemu Bogu na veke vekov. Amen.« (Raz 7,12)

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več