S svetnikom na ti: Ljuba moja sveta Ema Krška!

Na binkoštni dan, ko so apostoli, zaradi ognjenih plamenov Svetega Duha verjetno osmojenih glav, vsekakor pa gorečih src, odšli na ulice Jeruzalema oznanjat evangelij, jim je bilo dano, da so govorili v različnih jezikih in so jih razumeli vsi: domačini, tujci, migranti in turisti. Morda pa so govorili kar po domače in je Sveti Duh odprl ušesa in razum poslušalcem, že prej omenjeni zbrani multi-kulti množici?

Slovenci, se mi zdi, precej trepetamo v strahu, da Bog ne razume naše »zemeljske« slovenščine, in si silno prizadevamo, da bi končno že dobili svojega predstavnika, ki bi v nebeškem kraljestvu zastopal naše interese. Preden smo v čakalno vrsto potisnili Slomška, Grozdeta, Barago, Halasa, Vovka in druge, smo tako slovenili in nacionalizirali vse, kar se je svetniškega sprehodilo čez naše kraje: Viktorina Ptujskega, Hieronima, Cirila in Metoda ter seveda tebe, ljuba moja sveta Ema, ki si morda celo res bila slovenskega rodu, pa vendar tega ne moremo z gotovostjo trditi, saj v tistih časih, kot berem v tvojem življenjepisu »narodnost ni delala razlike med ljudmi«, neizpodbitno dejstvo pa je, da si se več kot le sprehajala po naših krajih.

A tudi ti si se kar načakala v birokratski vrsti pred Uradom za beatificiranje, saj so ti štempelj na dovolilnico oziroma svetniško Delovno knjižico pritisnili šele leta 1938, čeprav zreš Najvišjo inštanco  »iz obličja v obličje« že dobro tisočletje

Morda gre prav v birokratskih zapletih iskati razloge za odpor, ki smo ga Slovenci kot narod razvili do vseh institucij in oblasti, ki smo jim, ker nismo imeli lastne države, v zgodovini pripadali. Zaradi istih razlogov, bojda čutimo odpor tudi do Evropske unije, kjer fraza, da »narodnost ne dela razlike med ljudmi«, žal res vse prepogostokrat ostaja zgolj fraza, iz narave pa nam je znano, da velike ribe žrejo manjše in da v džungli vlada zakon močnejšega. Je pa potem, če pomerimo z istim vatlom, nadvse začudujoče, če ne celo skrajno neverjetno, vredno psihoanalize in potrebno psihoterapije, da smo v zadnjih tridesetih letih, kar končno imamo svojo državo in lastne institucije, na državni in institucionalni ravni najmočneje razvili prav birokracijo.

Iz iste (slovenske) možganske vijuge pa verjetno izvira tudi silna želja nekaterih po ponovnem uvajanju latinščine v diplomatske odnose, ki jih imamo kot posamezniki in kot občestvo s Najsvetejšim sedežem, ker naj potem Sveta Trojica ne bi vedela ali komunicira z ubogim Slovencem ali pripadnikom kakšnega svetniško številčnejšega naroda, in bi Bog, ki je med drugim tudi Pravica, svojo pravico pravičnejše delil. Menim pa, da On, ki »povišuje nizke« in »iz blata dviguje siromaka«,  ne dela razlik nami.

Sveta Ema

Ti, ljuba moja sveta Ema, si slovenska, če ne po rodu, pa prav gotovo po duši in usodi. Moža in oba sinova ti je vzela smrt. Podedovano imetje si razdala in uporabila, da si gradila cerkve in samostane. Tudi samostan v katerem si oblekla redovno obleko, čeprav redovnih obljub nisi dala, in si tako ostala »zgolj« vdova in mati brez otrok, ter si tako, takoj ko si v poznih tridesetih letih preteklega stoletja vstopila svetniško službo, lahko postala zavetnica premnogih slovenskih mater, ki so kot ti, a na dosti bolj krut način, ostale brez svojih mož in sinov.

Ljuba moja in »naša« sveta Ema Krška! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

Gregor

Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več