S svetnikom na ti: Moj ljubi sveti Vigilij!

Svetnik s takim imenom bi vsekakor moral biti zavetnik ponočnjakov.

Pa ne samo tistih, ki pozno v noč praznijo kozarce in se kar ne morejo posloviti od šanka in razposajene družbe, pač pa tudi tistih, ki bedijo iz popolnoma drugih razlogov: tistih, ki se ne morejo ločiti od knjig – zdaj ali učbenikov ali romanov, je prav vseeno – in »kurijo« olje v svetilkah ali elektriko za bralne lučke; ali pa tistih, ki se jim ustvarjalna in delovna žilica odpre šele, ko se stemni in s svojim početjem vznemirjajo sostanovalce in sosede.

A je žal tako, da taki »čudni patroni« ostanejo običajno brez svojega nebeškega patrona. No, prepričan sem, da se v množici angelov in svetnikov najde cel kup prostovoljcev, ki bdijo tudi nad čudaki, a lepo bi bilo, ko bi se »čudakov« spomnila in zavedala tudi uradna Cerkev, saj iz  iz množice čudakov, ki v molitvi prebedijo cele noči ne nazadnje pride kar lepo število svetnikov.

Ti, ljubi moj sveti Vigilij, nisi bil čudak, oziroma si bil čudak le do te mere, kot je čuden vsak, ki Jezusove besede vzame zares in ga okolica gleda postrani, začudeno in z dvignjenimi obrvmi.

Kar se tiče patronata, si zavetnik tridentinske škofije. Mesto Trident pa je seveda znano, slavno in znamenito, saj je kar osemnajst let – z nekaj vmesnimi premori – gostilo prvi cerkveni zbor, sklican, da bi se vesoljna Cerkev skupaj, enotno in organizirano odzvala na reformacijo in njene izzive.

Če si dovolim eno čudaško pripombo, bom rekel, da vse od tedaj Cerkev pluje med Scilo in Karibdo, med sloganom Napad je najboljša obramba! in pozivom Če jih ne moreš premagati, se jim pridruži! Pa bom tu naredil piko, da ne zanetim kake svete vojne, saj se v naši deželici danes bolj kot na rdeče in črne, delimo na tradicionaliste in moderniste, nad tem čudaštvom pa je še najbolj začuden, se mi zdi, sam Jezus.

Ti, ljubi moj sveti Vigilij, si živel v časih, ki so se iz tega, da je nevarno biti kristjan, spremenili v to, da je nevarno, če to nisi. Zdaj preganjani nekdanji preganjalci so se umikali in seveda tudi reagirali kot ranjena zver. Tako so pogani požgali cerkev, in pobili tri tvoje sodelavce in prijatelje. Ti sam si posredoval in preprečil maščevanje ter se pri cesarju zavzel za morilce, ta tvoja gesta čiste in usmiljene ljubezni pa je ganila pogane, da so sprejeli vero, ki so jo prej zavračali in preganjali.

Čudno? Čudaško? Sveto? Kdo bi vedel, kje je meja.

Ljubi moj sveti Vigilij! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da si bomo upali biti srčni kristjani, pa čeprav nas bodo zaradi tega za največje čudake imeli tisti s katerimi si delimo klop v cerkvi. Ti pa s svojega Tridenta in iz svetih nebes bdi nad nami.

Gregor

Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več