Nedeljska misel: Ti pa pojdi in oznanjaj Božje kraljestvo!

Na začetku nedeljskega evangelija razmišljamo o zanesljivi in ​​svobodni Jezusovi izbiri: »odločno se je odpravil v Jeruzalem« in to je storil z zavedanjem, da »prihajajo dnevi, ko bo vzet s sveta« (Lk 9, 51). Lukov evangelij je v tem smislu dolg kar 10 poglavji.

Jezus je imel jasno prihodnost trpljenja, strasti in smrti, ki so ga čakale v Jeruzalemu. Svojim učencem je to že dvakrat rekel.

Prvič je to rekel po Petrovi izpovedi, ko ga je prepoznal kot Kristusa, božjega Sina: »Sin človekov mora veliko trpeti, starešine, veliki duhovniki in pismouki ga bodo grajali, usmrtili in tretji dan bo vstal« (prim. Lk 9,22).

Pri spremenjenju na gori, ki so se ga udeležili le Peter, Jakob in Janez, je bila tema dialoga med Jezusom, Mojzesom in Elijo enaka: »Govorili so o njegovem izhodu, ki ga bo dokončal v Jeruzalemu« (Lk 9, 31) . Potem ko je Jezus ozdravil epileptika, obsedenega z demoni, in s tem povzročil začudenje na strani vseh, je Jezus drugič rekel: »Sin človekov bo kmalu izročen v roke ljudi«. (Lk 9, 44). Začudenje in navdušenje učencev se je spremenilo v nerazumevanje in strah pred to dramatično temo njegove prihodnje nasilne smrti.

Odločen odhod v Jeruzalem je bila torej Jezusova svobodna odločitev, da da svoje življenje tako, da gre skozi smrt na križu.

V Jeruzalemu so se zgodila tri povišanja: prva je bila povišanja telesa pribitega na križ (smrt); drugi je bilo vstajenje iz smrti v neskončno življenje (vstajenje); tretji je bil vnebohod v nebesa, ki ustreza zadnjem prikazovanju Vstalega z njegovo živo telesnostjo in začetkom navzočnosti samega Vstalega Kristusa v zgodovini in usodi vsakega izmed nas ter v zgodovini in usodi celotnega stvarstva, preko oživljajočega in združevalnega delovanja Svetega Duha, do dneva njegovega končnega prihoda ob koncu sveta ali paruziji.

Vse to je Božje kraljestvo, ki se je enkrat za vselej izpolnilo v Jeruzalemu in se nadaljuje z delovanjem Svetega Duha v Cerkvi in ​​v svetu še danes.

Božje kraljestvo je zgodovinski dogodek Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja, ko nam je danes že dal na voljo tisti čudoviti projekt nove in večne zaveze, to je občestva med Bogom in človeštvom, med Očetom, Sinom in Svetim Duhom ter krhka življenjska pustolovščina vsakega izmed nas, vpeta v to zgodovino sveta, sveta, ki je zaupan naši skrbi in odgovornosti.

Dokler se še nismo svobodno odločili, da postane skrivnost Jezusove smrti, pokopa in vstajenja središče našega življenja in nismo odkrili daru druge svobode (o tej govori apostol Pavel v pismi Galačanom – Gal 5,1), poleg naše lastne, ki je posvečujoča in povezovalna prisotnost Svetega Duha, ki lahko deluje v nas in zunaj nas, če mu dovolimo, sicer smo samo kot »mrtvi, ki pokopljejo svoje mrtve« (Lk 9,60)

Naša trditev, da smo samozadostni, da se sami znajdemo v pustolovščini našega življenja, je kot da bi odredili, da smo duhovno mrtvi, medtem ko smo še naprej biološko živi do neizogibnega in neznanega dne naše fizične smrti. Ko smo se odločili, da smo samozadostni, se odločimo biti živi mrtveci, ​​ki pokopljejo svoje mrtve. Kot samozadostna, vsaka izkušnja odnosa, ki jo lahko živimo, z našimi najbližjimi, s prijatelji, z ljudmi, ki so od nas drugačni po kulturi in izvoru, z rastlinami, živalmi, pokrajino, je preprosto pokopana v grobu spomina. Če je bila izkušnja odnosa pozitivna, nas spomin z nostalgijo veže na preteklost; če je bila izkušnja odnosa negativna, spomin vzbuja občutke krivde ali jeze in ponavadi želimo pozabiti, namesto da se spomnimo. Toda če se vse življenje skrči na tesno povezavo samo s preteklostjo, sestavljeno iz spominov na izkušnje, ki se prekrivajo, potem ko dejansko umremo, vse izgine v zrak nesmisla.

Slediti Jezusu pa je povsem druga zgodba!

Oznanjanje Božjega kraljestva je najprej sporočanje veselja ob odkritju, da nas je Kristus osvobodil naših zahtev po samozadostnosti, tako da ostanemo svobodni od samega sebe in svoje ujetosti. »Pravzaprav smo poklicani k svobodi« kot pravi apostol Pavel (prim. Gal 5,13a), ampak ne h kakršnikoli, marveč k tisti svobodi, da se predamo delovanju Svetega Duha v nas in zunaj nas, k tisti svobodi, ki je dokončna predaja krhkosti in omejenosti, celo nemoči naših samozadostnih dejanj do ustvarjalnega in oživljajočega delovanja vstalega Kristusa v našem življenju, daleč torej od nekih svobod, ki so prej zamegljevanje bistva in iskanje lastnih koristi na račun drugih z zakrnelimi spoznanji realnosti.

Da bi izpolnili to zavezo, se mora naša dobra volja kot pravi evangelist podrediti Jezusovemu vabilu hoje za njim – (Lk 9,57: »Za teboj bom hodil kamorkoli pojdeš«). Tofej se mora primerjati z romarskim življenjem Jezusa iz Nazareta, da bi se od njega učili, živeli občutek »ne-pripadnost«, to pomeni osvoboditi srce in um kakršne koli varnosti in vezi s stvarmi, situacijami in predvsem s pozemeljskimi ljudmi tega sveta. Nič nam ne pripada, vse je dar in počutimo se kot romarji, prevzeti z vsako vezjo, ki nam daje varnost, kajti “lisice imajo svoje brloge in nebeške ptice svoja gnezda, Sin človekov pa nima (niti kamna), kamor bi naslonil svojo glavo« (prim. Lk 9,58).

Občutek, da nam nič ne pripada  kot samo Jezus, ni zaničevanje naših vezi z ljudmi, z našimi stvarmi, s situacijami, z naravo, ampak pomeni znati živeti vse te vezi z novim pogledom:  ne kot protagonisti, ne kot gospodje, ne kot tisti, ki nam ponujajo svobodo zavito v celofan lastnih želja in načrtov, ampak kot dobrodošlico daru, ki je bistveno drugačen, ker je v naših očeh globoko spoštljiv, ker je to oseba v odnosu ne glede na to ali je zdrav ali bolan, enak ali drugačen. In potem z darom Svetega Duha v nas in zunaj nas nismo več živi mrtveci, ​​samozadostni ljudje, ki živimo nesrečno zasidrani v spomine na preteklost, ampak smo veseli verniki, ki segajo v prihodnost in to v varno »usodo«, kot je tista prva brazda kmeta, ki gleda naprej, ko orje svojo njivo, in se ne ozira nazaj, kar je že bilo. Ta prihodnja in zanesljiva usoda pa je v naši odgovornosti kot učencev mrtvega in vstalega Kristusa, da skrajšamo medsebojno razdaljo. Kakor kmet, ki orje in gleda naprej, skrajšuje razdaljo od tam, kjer je do roba njive začel, tako tudi vsak od nas, poživljan s Svetim Duhom v nas in zunaj nas, prispeva k odkrivanju osredinjenostii v Vstalem. Kristus v vseh stvareh in v srcih vseh ljudi. To počne tako, da to s svojim vztrajnim življenjem priča vsem, s katerimi tke svoje odnose. Slediti Jezusu ne pomeni prekiniti odnosov z ljubljenimi, kot v smislu »ali Jezus, ali moji ljubljeni«. Slediti Jezusu je pričanje vsem z našim veseljem, da smo srečali mrtvega in vstalega Kristusa, da je On v življenju vsakega izmed nas kot resnična usoda polnosti in sreče, ker ni nič izgubljeno na teksturah naših odnosov, ampak je vse najdemo in izpolnjeno v občestvu z Očetom, po Sinu, v Svetem Duhu

Na tak način prevzamemo skrivnost njegove smrti, pogreba in vstajenja, s čimer osrediščimo svoje življenje in postanemo oznanjevalci Božjega kraljestva, ki je edini ideal našega življenja!

“Pusti, naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve, ti pa pojdi in oznanjaj Božje kraljestvo!” (prim. Lk 9,60b).

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več