S svetnikom na ti: Ljubi moj sveti Adalbert!

Človek se dandanašnji ne more izogniti politiki, saj je že to katere sorte kruh kupuješ, belega ali črnega, lahko politično vprašanje. Vsaj pri nas. Lahko recimo po dolgem času sedeš na kolo, da si pretegneš noge in se malo zadihaš, pa med vožnjo izveš, da kolesariš na napačen dan in tako namesto, da bi, kot se reče, naredil nekaj zase, delaš nekaj popolnoma drugega za nekoga popolnoma drugega.

Vem, da me, ljubi moj sveti Adalbert, ne razumeš, in je že prav tako: svetniki ste, hvala Bogu, tako naivni. Se pa bojim, da je naivnost edina svetniška lastnost, ki jo premorem. In to v obilju. A ne, kar se politike tiče. O, ne! Tu me nobeden več ne bo vlekel za nos ali mi pred očmi mahal s cunjo. Tu se držim preverjenega svetopisemskega reka: Po njih delih jih boste spoznali! In pika. Smokev ne obiramo s trnja in grozdja ne z robidovja! (glej Lk 6,44)

Ne morem pa tega trditi, kot se reče, v imenu celega razreda, ker če bi se svetniške avreole delilo po naivnosti s katero se damo Slovenci zapeljati novim smehljajočim obrazom z volilnih plakatov, potem bi morali vi tam gor odpreti eno posebno halo samo za svete Slovence.

Politiki so lisice. In lisjaki. In bi se našlo še marsikatero živalsko ime, ki bi jim ga lahko pripisal, a ga ne bom zapisal. Da me ne bo kdo obtožil: ne naivnosti, ampak blatenja dobrega imena in ugleda – kar je sicer svojevrsten oksimoron – a kot rečeno: bolj, da sem tiho.

Tudi tebe so, ljubi moj sveti Adalbert, politiki pretentali, ko so te poslali misijonarit iz Zahoda na Vzhod. Ti si šel osvajat srca za Kristusa, tisti, ki so te poslali, pa so želeli osvojiti nova ozemlja.

Morda pa nisi bil tako naiven in si celo vedel za kaj gre, pa si presodil, da je božje kraljestvo pomembnejše od tuzemskih.

No, naivni vsekakor niso bili tisti, h katerim si bil poslan, saj si kar nekajkrat moral bežati.

Oprosti in ne zameri mi moje pikrosti. Saj sem res vesel, da so moji predniki pred tisočletjem sprejeli krst in križ in vero v vstajenje, a Ta, ki je umrl na križu, vstal od mrtvih in v čigar ime so bili krščeni tako moji predniki kot jaz, je resda prevračal mize v sveti jezi sicer pa ni nasilen in se nikoli nikomur ni vsiljeval, zato mi kljub tisočletni oddaljenosti ni vseeno ali se je krščevalo z ognjem in mečem ali z vodo in Duhom.

Ljubi moj sveti Adalbert! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

Gregor

Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več