Nedeljska misel: Ljubezen se mora udejanjati

Razmere postajajo napete, bolje se bo za nekaj časa umakniti na stranski tir. Jezus želi, da se tudi učeni malo oddahnejo, potem ko jih je poprej poslal na misijon, in se zato umakne v Betsaido, zunaj judovskega ozemlja, ampak ko pride tja, vidi, da je bila prišla množica pred njim. Čuti sočutje, hkrati pa trpi, ker Jezus ne more ljubiti samo človekovega duha in pustiti, da trpi telo.

Evangelij je poln čudežev, ki se izvajajo telesno. Krščanstvo je v nekem smislu religija telesa, pravzaprav njegove celote. Stoletja sta bila materija in duh razdeljena. Vse, kar je bilo telo, je veljalo za umazano, pri čemer so pozabili, da je telo mesto, ki ga je Bog izbral, da pripoveduje o sebi. Tudi Bog se utelesi, sprejme našo telesno naravo v Božjem Sinu. Duh obstaja samo v telesu, v telesu je vse, kar človeka združuje z drugimi: beseda, pogled, kretnja, poslušanje, srce. Zato nam je dal svoje telo, dal nam je vso svojo zgodovino.

Luka pripoveduje o delitvi petih ječmenovih hlebov in dveh rib (evangelij ne govori o nekakšni pomnožitvi), pri čemer seveda misli na evharistično obhajanje prvih skupnosti. Celo 1 Sam 21,4 govori o petih hlebih. Nekatere podrobnosti razkrivajo to misel. Delitev se zgodi, ko pade mrak in verjetno je občestvo po Luku ravno pod noč obhajalo nedeljsko evharistijo: kako naj ne pomislimo pri tem na protagonista epizode  Emavskih učencev? Luka se rad spominja (nekaj edinstvenega med evangelisti) razdelitve množice na skupine po petdeset, verjetno največje število članov posameznih skupnosti. »Bilo pa je okoli pet tisoč mož. Dejal je svojim učencem: »Posedite jih v skupinah približno po petdeset.« (Lk 9,14)

V pripovedi je pet glagolov, ki se uporabljajo za opis množenja in izdajajo prakso evharističnega obhajanja v Lukovi skupnosti. Poleg tega je nenavadno, da Luka »lomi« tako hlebce kot ribo (saj menda niso imeli na razpolago svežih ampak pečene): »Tedaj je vzel tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, jih blagoslovil, razlomil in dajal učencem, da so jih delili med množico.« (Lk 9, 16) – očitno nima smisla, če ne upoštevamo, da je bila riba v prvih skupnostih dejansko simbol Kristusa. Luka je že od začetka jasen: to, kar boste slišali, ni čudež za potešitev telesne lakote, ampak lakote duha.

Različna poročila

To je čudež, o katerem evangelisti pripovedujejo šestkrat, zagotovo je to pustilo pečat na apostolih. Ljudje smo lačni, vsi smo lačni: lačni po smislu, po sreči, po pozornosti, po naklonjenosti. Navsezadnje vse naše življenje ni nič drugega kot nenehno iskanje sreče, ki napolnjuje to lakoto po smislu, ki je prisotna v naših srcih. Toda večer je in obstaja problem: kje nahraniti vse te ljudi? Luka ugotavlja zanimiv detajl. Medtem ko množica sledi Jezusu, so dvanajsteri daleč od njega in se mu morajo približati, vendar to počnejo iz napačnega razloga: Jezusa dobesedno vabijo, naj “odpusti ljudi”, čeprav ni rečeno, da so se ljudje naveličali poslušajoč Jezusa. Zato  Jezus opazuje množico, ki je tam zanj, lačni so, in se ne obrne stran, ampak prosi dvanajsterico, naj mu pomagajo. Ja … Bog naredi vse, vse naredi, ampak potrebno je človekovo sodelovanje. Apostoli, tako kot mi, pričakujejo rešitev od Boga pa  jih namesto tega prosi, naj oni rešijo problem. Toda kakšen Bog je to, ki potrebuje človeka? Da, tudi za čudež ga potrebuje.

Številke v pripovedi

Luka spominja na vrsto številk, ki imajo v Svetem pismu vedno simbolni pomen. Pet hlebov in dve ribi, to je sedem, število celote zakramentov: malo, a če se deli, postane dovolj za vse. Dvanajst, kot izraelska plemena: novo ljudstvo mora temeljiti na delitvi. Pet tisoč, ker je prva krščanska skupnost po Apostolskih delih sestavljalo približno pet tisoč ljudi: za Luka je to dejanje, ki sestavlja skupnost. Petdeset je delovanje Duha (binkošti so petdeseti dan po veliki noči).

Moteče pripombe?

Jezus zahteva: “Daj jim vi jesti”. To je dvopomenska fraza: po eni strani vabi apostole, da nahranijo te ljudi; po drugi strani pa ne pozabimo, da je edino pravo darilo v življenju dati samega sebe. Dajte “sebe” tem ljudem. Lahko damo svoje stvari, svoj denar, svoj čas, a edino pravo darilo je dati samega sebe, podariti svoje življenje, ker je to edina stvar, ki daje vrednost človekovemu bivanju.

Sama po sebi je to nelogična zahteva: apostoli imajo le pet hlebcev in dve ribi (kruh in vložene ribe so bili hrana, ki so jo običajno prinesli na potovanje in je lahko zadostovala za pripravo večerje). Nelogično za tiste, ki nimajo vere, za tiste, ki ne razmišljajo s srcem, ki je edini način, da delite tudi tisto, česar nimate. Jezus se ne množi (ne obstaja tak glagol), Jezus ne izvaja magičnih kretenj, ne išče spektakularnosti. Pravi čudež je delitev, zlomljen kruh je tisti, ki poteši lakoto tistih, ki poslušajo Besedo. Malo je, pet hlebcev in dve ribi za pet tisoč mož, pa je vseeno veliko. Jezus ne računa po naših merilih. Jezus spejme, blagoslavlja, lomi in daje: to so glagoli evharistije, ki kažejo na krožnost ljubezni: od Boga preko človeka in nazaj k Bogu.

»Vsi so jedli in se nasitili. Pobrali so, kar jim je ostalo, in tega je bilo za dvanajst košar koščkov.« (Lk 9, 17). Spet število dvanajst.

Ne bojmo se torej dajati, četudi imamo malo, ker ne gre za materialne stvari, marveč za našo ljubezen. Ta pa se ne izčrpa in vedno ostaja dvanajst polnih košar koščkov.

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več