Po družabnih omrežjih je nedavno tega zaokrožila fotografija – kdo je avtor, žal, ni bilo navedeno – ki je strašno zgovorna. Na njej sta, eden pod drugim, dva na videz enaka balkona. Prvi je zapuščen, zelo žalostnega videza, drugi pa je poln cvetočih rož. Kljub zelo malo prostora se je našlo nekaj centimetrov tudi za udoben stol.
Fotografija na prvi pogled ni nič posebnega. Takšnih in podobnih prizorov v vsakdanjem življenju, če le vržemo oko na dolgočasna pročelja blokov in stolpnic, najdemo nešteto.
A če jo vzamemo za prispodobo tega, kaj lahko ljudje ob enakih možnostih in danostih ustvarimo iz svojega življenja, ima pesem potem čisto drug napev.
Ljudje smo si med seboj zelo različni. In prav ta dva balkona pogosto predstavljata naše priložnosti, ki jih potem izkoristimo – ali pa tudi ne.
Ko rečemo priložnosti marsikdo najprej pomisli na denar. V našem življenju, če ga živimo na pravi način, so pomembne druge stvari!
Tisti, ki smo odraščali v večjih družinah, smo se različnosti učili že v zgodnjem otroštvu. Mama nam je sama šivala obleke. Vsem trem sestram enake. Pri srednji sestri, ki je imela dolge, svetle lase, dolgočasne oblekice, spuščene malo čez kolena, nihče niti opazil ni. Najmlajša je bila zelo drobcena in ves čas nasmejana, jo je prav tako nosila brez težav. Le na meni, ki sem bila bolj okrogla, jezna na ves svet, je ta obleka delovala, kot bi jo obesil na strašilo sredi polja.
Preberite zapis v celoti tukaj.
Piše Milena Miklavčič
