Zrelostni izpit

poezija naslovna slika

Dolgo na izpit se je prijavljal,
ga odlagal je, se raje skrival,
misel na preskušnjo fant odrival,
da še čas ni, rad si je ponavljal.


Je prišel njegov čas konec maja,
v mesecu mladosti, ko se pleše,
Lukec za parado se počeše,
preden tja gre, kjer se bojda raja.


Zadnjič bo ta mesec odgovarjal,
jutri že nov mesec bo nastopil,
Lukec se docela je preklopil,
da bo svoje znanje zagovarjal.


Zrelostni izpit je tukaj končno,
ni se veselil ga Lukec mali,
saj lahko bi brž mu dokazali,
da dežuje, vreme da ni sončno.


Da ni sončno, kot sam zatrjuje,
možnosti da niso vsem enake,
Lukcu se ponavljajo napake,
eno z drugo v prazno dokazuje.


Vprašajo ga o demografiji,
fant nastopi silno teatralno,
pa pokazal naj zgolj minimalno
znanje bi, ne gre, se vsem zasmili.


In kako se ta problem rešuje?
Ja, s priseljevanjem, Lukec pravi,
pa tako, da bolnih se ne zdravi,
komisija z glavo zgolj zmajuje.


In kako prepreči se draginjo?
Lukec tokrat naglo se odreže,
dedkov da mošnjiček se odveže
in poseže v babičino skrinjo.


Kam s starostniki? Odgovor išče,
praska fant po kuštravi se glavi
in potem vsem na očeh izjavi:
Kam le z njimi? Na pokopališče.


Zrelostni izpit? Saj take trosi,
kot da ni substanca trdna, prava,
mesec ves boli prisotne glava
ob spoznanju: fanta luna nosi.

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več