Nedeljska misel: Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu, Bogu ki je, ki je bil in ki prihaja

Po velikonočnem času nas liturgija vabi, da se ustavimo v premišljevanju in molitvi pred skrivnostjo Presvete Trojice. Težko je govoriti o Bogu, ker ga še nikoli nismo srečali tako kot se srečujemo z drugimi ljudmi! A človek spozna sebe samo ob srečanju in za nas na tej zemlji ne bo žal nikoli mogoče spoznati Boga iz oči v oči takšnega kakršen je v svojem bistvu. Boga namreč srečamo samo v našem bratu Jezusu Kristusu po sv. Duhu v evharistiji in Božji Besedi. In še to ni lahko. Naše stanje na zemlji spominja na stanje otroka v materinem trebuhu: otrok čuti mater, a je ne pozna, ker še ni prišel na svet. Tako se tudi nam dogaja: dokler živimo na tem svetu, ne bomo nikoli videli Boga; videli ga bomo iz oči v oči šele, ko bomo vstopili v večno življenje. V tem smislu apostol Janez v svojem prvem pismu piše: »…da mu bomo podobni, ko se pojavi, ker ga bomo videli takšnega, kot je« (prim. 1 Jn 3,2). Sveti Avguštin pa v pismu 92 piše: ” Kajti ljudje ga ne morejo videti skozi telesni organ, s katerim ljudje vidijo telesne stvari. Kajti če bi bil nedostopen tudi umom svetnikov, se ne bi reklo: Pogledali so ga in so bili razsvetljeni. Približaj se k njemu in bodi razsvetljen; in če bi bil neviden umom svetnikov, ne bi bilo rečeno: Videli ga bomo takšnega, kot je; kajti razmislite o celotnem kontekstu v tisti Janezovi poslanici: Ljubljeni, pravi, zdaj smo Božji sinovi ; in še ni videti, kaj bomo; vemo pa, da ko se bo prikazal, mu bomo podobni; saj ga bomo videli takšnega, kot je. [1 Jn 3:2] Videli ga bomo torej po meri, v kateri mu bomo podobni; ker je zdaj mera, v kateri ga ne vidimo, v skladu z mero naše nepodobnosti z njim. Videli ga bomo torej s pomočjo tistega, v čemer mu bomo podobni. Toda kdo bi bil tako navdušen, da bi trdil, da smo ali bomo v svojih telesih kot Bog? Podobnost, o kateri se govori, je torej v notranjem človeku, ki se obnavlja v spoznanju po podobi tistega, ki ga je ustvaril. [Kološanom 3:10] In postajali bomo bolj podobni njemu, bolj ko bomo napredovali v spoznanju Njega in v ljubezni; ker čeprav naš zunanji človek propade, se naš notranji človek obnavlja iz dneva v dan, [2. Korinčanom 4:6], vendar tako, kolikor je že kdo napredoval v tem življenju, mu je daleč od tiste popolnosti podobnosti, ki je primerna za videti Boga, kot pravi apostol, iz oči v oči. [1. Korinčanom 13:12]. Če bi s temi besedami razumeli telesni obraz, bi sledilo, da ima Bog takšen obraz, kot je naš, in da mora med našim in njegovim obrazom obstajati prostor, ko bomo videli njegov obraz, soočiti se. In če poseže v prostor, to predpostavlja omejitev in dokončno konformacijo članov in drugih stvari, nesmiselnih za izrekanje in brezbožnih celo misliti, s katerimi so najbolj prazne zablode naravnega človeka, ki ne prejema stvari Božjega Duha. , [1 Korinčanom 2:14],  je zavedén.

Ne glede na to, kakšen bo naš napredek v tem življenju, je vedno zelo daleč od polnosti podobnosti, ki je potrebna, da vidimo Boga iz oči v oči (prim. 1 Kor 3,12), kot pravi apostol. Če bi s temi besedami želeli razumeti obraz telesa, bi bila posledica tega, da bi tudi Bog imel obraz, kot ga imamo mi. V resnici vemo, da Bog nima telesa, ker je zelo čist duh. Zato, tudi ko gremo v nebeški Jeruzalem, ga bomo videli, vendar bo vedno ostal skrivnost!

V zvezi s tem se rad spomnim zgodbe o srečanju Avguština in otroka: »Nekega dne je sveti Avguštin hodil po plaži in premišljeval o veliki skrivnosti Trojice. Zagleda otroka, ki je, ko je izkopal luknjo v pesku, vanjo nalil vodo, ki jo je z školjko potegnil iz morja. – Kaj počneš, otrok moj? Morje želim spraviti v to luknjo … – Nemogoče je pravi Avguštin… tako veliko morje postaviti v tako majhno luknjo … – In potem … kako si pa ti  lahko umišljaš v svojo majhno glavo spraviti skrivnost Boga… Bog je vendar neprimerno neskončen? … In angel je izginil.«

Naša kratka in omejena inteligenca ne more prodreti in natančno preučiti skrivnosti. Zato sveti škof odločno trdi, da je ta Bog, ki »je tisti, ki je«, v bistvu »Trojica«. Bog je v absolutnem smislu tako Oče, tako Sin kot Sveti Duh, v Bitju sta neločljiva in delujeta neločljivo, saj ni ne funkcionalne ne hierarhične razlike, sta popolnoma enaka. Vendar se te tri osebe razlikujejo po Avguštinu, ne z vidika vsebine, temveč z vidika odnosa: za katerega ima Oče Sina, vendar ni Sin, ima Sin nato Očeta, vendar ni Oče, oba imata Svetega Duha pa nista Sveti Duh in obratno. To pomeni, da je vsaka od treh oseb drugačna od drugih, vendar ne ontološko različna, kajti vsi trije so en sam Bog v treh osebah iste božje narave.

A glej: namesto raziskovanja, naj se v nas poveča veselje ob sprejemanju Jezusove besede, ki razodeva Boga, Enega in Trojega, tako, da nam večkrat govori o »trojstvenem« življenju, ki je ljubezen: Oče pošilja svojega Sina Jezusa na svet iz ljubezni za svoja bitja. Sin se daruje kot odkupna žrtev za ljubezen do grešnega človeka, Sveti Duh, duh ljubezni, širi nežnost posvojenih Očetovih otrok v človekovem srcu.

V prvem branju svetopisemski pisatelj piše, da je ustvarjanje-pravzaprav upravljanje sicer zaupano človeku, a je izšlo iz rok in srca Boga. Sveti avtor si modrost – skrivnostno resničnost – predstavlja kot mlado dekle, ki delo ves čas spremlja. Nova zaveza bo v tej poosebljeni Modrosti, ki je bila ustvarjena že preden je bila zemlja, videla simbol in pričakovanje Božjega Sina, ki se uteleša in prihaja na svet. No, stvarstvo razodeva Božjo slavo in človek, ko jo premišljuje, se odkrije kot majhnega, a hkrati velikega v Gospodovih očeh, ki ga je naredil, kot pravi psalm, za gospodarja in čuvaja svojega čudovitega dela. Po tem, ko se je človek zlomil z grehom, je Bog, piše sveti Pavel v pismu Rimljanom, k nam poslal svojega Sina in dal svojega Svetega Duha, da nas reši. Pred Bogom se torej lahko pohvalimo ne s svojimi deli, ampak z njegovimi darovi, ki nas rešujejo.

In končno v evangeliju, ki je kratek odlomek dolgega govora, ki ga je Jezus dal svojim apostolom na veliki četrtek zvečer v zgornji sobi, evangelist piše, da je Gospod, ki jim je že večkrat govoril o Očetu, ki skuša razkriti svoj obraz – a je bil to pretežak govor za apostole –, mu tega tudi zdaj ne skriva: »Še marsikaj ti moram povedati, a zaenkrat še nisi sposoben. nositi to težo”. To pomeni, da apostoli ne morejo nositi teže Jezusovega križa, kar se bo jasno videlo med pasijonom. Iz tega razloga bo naloga Duha pomagati učencem razumeti in v celoti sprejeti Jezusov nauk in delo. Šele po binkoštih, s prihodom Duha, bodo apostoli razumeli pomen teh besed, pravzaprav, Gospod pri zadnji večerji nam to napoveduje: »Ko pride, Duh resnice, vas bo vodil k vsej resnici, ker ne bo govoril sam od sebe, ampak bo povedal vse, kar je slišal, in vam bo oznanjal prihodnje stvari. Poveličal me bo, ker bo vzel od mojega in vam to oznanil.”

Živimo v Očetu, Sinu in Svetem Duhu. Ne razmišljamo vedno o tem, a naše življenje je potopljeno v skrivnost Trojice. Pri krstu je sveti služabnik z oblivanjem vode na naše glave rekel: »Krstim te v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha«; pri zakramentu sprave – ko so naši grehi odpuščeni, duhovnik reče: »Jaz te odvežem tvojih grehov v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha«. Tudi ko sta zakonca združena v zakonu in so duhovniki posvečeni Bogu, se razglasijo Tri božanske osebe. Tudi na smrtni postelji duhovnik ob izgovarjanju liturgičnih  besed pravi: »Zapusti krščanska duša ta svet: v imenu Očeta, ki te je ustvaril, Sina, ki te je odrešil, Svetega Duha, ki te je posvetil«. Poleg tega vsakič, ko naredimo znamenje križa in recitiramo slavo Očetu, omenjamo Očeta, Sina in Svetega Duha.

Zato je Bog vedno prisoten v nas, vendar ga pogosteje kot dva učenca iz Emausa ne prepoznamo, ker smo raztreseni. Prosimo Gospoda, naj nam odpre oči in nam pomaga zagledati Božji obraz, ki se odraža v nas samih in v naših bratih.

Skratka, če lahko nadaljujemo, lahko rečemo, da je Presveta Trojica nenehna komunikacija.

Naša doba je komunikacija »par excellence«. V resnici je komunikacija vedno živela in komunikacija je bila merilo epohalnih preskokov v zgodovini celotne človeške zgodovine. Toda danes bolj kot kdaj koli prej umiramo tudi zaradi komunikacije. Umreš, če je komunikacija preveč nasilna, preveč lažna, preveč obsojajoča, preveč žaljiva in celo vsiljiva. Umremo pa tudi, če je komunikacija preveč obrobna, ekskluzivna in selektivna: v prejemnikih, bolj kot v vsebinah. Z lahkoto postane manipulativen in zavajajoč. Skratka, lažnivec in morilec. In to se danes dogaja: beseda v komunikaciji več enoznačna. Je laž.

V resnici ima komunikacija globlje korenine kot človek in zgodovina. Dejansko je v človeku, ker je v podobi Božjega Komunikatorja par excellence v zgodovini, ustvarjena od Boga, in to prav z dejanjem komunikacije. Sam nenehno komunicira. In tega ne neha. Komunikacija je torej bolj kot kdaj koli prej duhovno dejanje, in če ni, izda svojo resnico. Za to potrebujemo Svetega Duha, da vstopi v orbito te resnice. Ker resnica komuniciranja ni trivialna znanstvena korespondenca med dejstvom in imenom: je končo smiselnost odnosa v tej materialistični perspektivi in ​​na koncu ljubezni, s katero se lahko in morda mora sporazumevati?

Ob slovesnosti praznika Presvete Trojice se znajdemo globoko potopljeni v skrivnost komunikacije. Sama vsebina razkrite skrivnosti nam večkrat uide, nas preseže, skoraj preplavi v dinamiki odnosa, v katerega se podajamo. Človek je predvsem prejemnik. Ampak ne pasivno, še manj samo funkcionalno. Sveta Trojica se sporoča zaradi preproste lepote darovanja, zato potrebuje sogovornika – človeka – ki je to komunikacijo sposoben sprejeti. Svoboden in  zmožen jo je poslušati.

Ta skrivnost odnosa nam danes razkriva nekatere lastnosti umetnosti komuniciranja, ki jim je dobro povrniti vrednost. Z našo ustvarjalnostjo je odvisno od nas, da jo vrnemo v naše drzne tehnološke piruete. Toda za to je primerno, da si spet dovolimo ‘pasti v vrtoglavico Božje ljubezni. Poglejmo, kako se to zgodi. Komunikacija v Sveti Trojici je spoštljiva do različnosti. Vsak je sam. A ravno zato, ker je v odnosu z drugim, ne da bi to pomenilo absorpcijo in homologacijo. Sin in Oče sta Osebi ena pred drugo, Duh pa je ogenj ljubezni, ki je nastal sam z medsebojnim dajanjem drugih dveh. Tako tudi Trojica s svojim prihodom k človeku naredi človeka sposobnega to dojeti. Naš Bog nas ne posrka v abstraktni nedoločen duh, ampak nam omogoča, da vstanemo, vsak zase, da glasno rečemo svoj ‘da’.

Komunikacija je torej tudi samodostava. Ves čas. Ni prenosa intelektualnega znanja ali doktrinarnih teorij, ki bi bili zajamčeni iz generacije v generacijo, brez pristnega darovanja osebe, pravzaprav Oseb. Drugi vatikanski koncil nas je spomnil na to: vera se rodi iz brezplačnega in preventivnega dejanja Boga, ki se sporoča v osebnem odnosu in omogoča vsestransko intersubjektivnost, v kateri so um, srce in roke enako dejavni pri sprejemanju in dajanju.

Trinitarna komunikacija ima torej okus čakanja, kar potem pomeni negovanje občutljive umetnosti božje pedagogike. Ne ‘vse naenkrat’, ampak tisto, kar je v tem trenutku potrebno in kar je mogoče. S kriterijem popolne decentralizacije od samega sebe: eden sporoča, kaj je za drugega dobro in kaj lahko drugi zdaj prinese.

Oh, kako potrebujemo to nego! Koliko bremen nosijo otroci in mladostniki v družinah, kjer odrasli ne znajo več čakati in vztrajati! Kako pogosto se čustvo zamenjuje z absolutno resnico, obrača kratkotrajno s trajnim!

Končno, trinitarna komunikacija vključuje in deli. Nikoli dajanje samega sebe ne postane razlog za izključitev, še huje za samopotrditev in ponos. Če je izgubljeni sin želel, da njegov oče umre, da vzame ‘kar mu pripada, izgubljeni sin nebes umre, da lahko izroči, kar mu je Oče že dal. Zaradi človeštva, napolnjenega z delovanjem Duha.

Prava komunikacija torej, ker ustvarja enotnost, občestvo, odnose ljubezni ob spoštovanju identitet.

Koliko je treba postoriti v svetu neizkušenih komunikatorjev, kot so otroci, navdušeni nad novo igračo, ki domnevajo, da jo že znajo uporabljati. In namesto tega, ker ne poznajo ne sebe ne Boga, se ne zavedajo, da postajajo muhasti in sebični, in brez komunikacije se zapirajo v svetove brez odnosov.

Sveta Trojica, Veliki inženir komunikacijske umetnosti, bodi potrpežljiva z nami in ​​trmasta v vzrajnosti z nami nevedneži: ne bodite presenečeni, Oče Sin in Sveti Duh, nad smešno trmo svojega najljubšega sogovornika, tega majhnega odraslega moškega in ženske. In ne utrudi se, v krotkosti in potrpežljivosti z nami, in vzgajaj nas v fascinantni želji po komunikaciji s Teboj Presveta Trojica.

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več