Oprosti mi čisto človeško in nečimrnosti podvrženo vprašanje: Kako da goduješ sam?
No, seveda mi je jasno, da v nebeški večnosti ne samevaš in da so ti prišla ob godu ofirat vsa nebesa ali pa vsaj predstavniki iz občestva svetnikov in angelskih zborov, sprašujem pač, kako to, da si na koledarju zapisan sam?
Ko prebiram Apostolska dela, tako rekoč vedno nastopaš skupaj v paru s svetim Pavlom. Skupaj sta prepotovala kar nekaj kilometrov, prestala in preživela kar nekaj preizkušenj in človek bi tako pričakoval, da vaju modre in posvečene glave ne bodo ločevale na koledarju. Pavel goduje skupaj s Petrom, s katerim sta se videla morda dvakrat, medtem ko je s tabo ramo ob rami potoval čez drn in strn. In prek valov. In me nihče ne bo prepričal, da je to zaradi spora, ki vaju je potegnil vsakega v svojo smer, pa še to zgolj geografsko, saj se je Pavel sprl tudi s Petrom, in je bil njun spor – mirno lahko rečemo – teološki, medtem ko sta se vidva sprla zaradi družbe.
Je pa res, da si zaradi druženja z nadvse zgovornim in pisma pišočim Pavlom vseskozi bil nekako v senci. Podobno kot se je v senci držal tudi sveti Jožef, deviški ženin. In da mi ne bo kdo očital, zakaj vlečem v to zgodbo še redkobesednega Jožefa, naj nepoučenim povem, da je tvoje pravo ime prav tako Jožef, in da si si naziv Barnaba prislužil s svojim značajem in delovanjem. Barnaba namreč pomeni »Sin tolažbe«. Zato si tudi priprošnjik zoper žalost. In pa – zaradi že omenjenega incidenta s Pavlom – tudi priprošnjik zoper prepir.
Glede na vse skupaj, kar sem ti zdajle navrgel, ljubi moj sveti Barnaba, se mi zdi, da se bom še sam podvrgle tvojemu patronatu. Kot si lahko razbral iz mojih navrženih misli, me malček daje napuh in se mi tako hitro primeri kaka »krivica«, če sem neopažen ali premalo opažen … ali pa te sorte krivice vidim drugje, pa čeprav jih morda sploh ni. Tebi verjetno še za mar ni, ali goduješ sam ali v paru, saj ti nikoli ni šlo za čast, temveč zgolj za Božje kraljestvo. Briga te, če si v Pavlovi senci, samo da se sončiš v Božji ljubezni.
Moj kolerični značaj kaj hitro zabrenka na strune prepira in bi potreboval nekoga ob strani, da me utiša in umiri, spremeni akord iz mola v dur … me ne nazadnje potegne stran od ljudi, s katerimi bi se zapletel v konflikt. Kajti učiš me tudi, da ni nujno za vsako ceno vztrajati ob ali z nekom … če ne gre, ne gre. Naše poti, kot naši značaji, so različni … a vse v Božjo slavo.
Ljubi sveti Barnaba. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in nas z njim potolaži.
Gregor
Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK
