Težko bi našli človeka, ki bi se za časa življenja pogovarjal s toliko različnimi ženskami, kot je to uspelo meni. Med njimi so bile globoko verne, tradicionalne ženske, bile so tudi čisto običajne, zelo vsakdanje in neopazne, bile pa so tudi lisice – namazane z vsemi žavbami. Med sogovornicami sta bili dve morilki svojih partnerjev, bile pa so tudi povojne likvidatorke – tiste, ki še v pozni starosti niso imele slabe vesti, ker so pomagale likvidirati drugače misleče. Pogovarjale sem se z ženskami, ki so menjale moške kot spodnje hlače in takšnimi, ki so se jih zaradi bridkih, zelo krutih izkušenj iz otroštva na smrt bale.
Vse po vrsti pa so imele skupno točko; o sebi so pripovedovale brez zadržkov. Če so se česa iz preteklosti sramovale, so to priznale. V njihovi družbi sem se morala navaditi, da so ženske, ki jim niso bile všeč, poimenovale z zelo sočnimi besedami. Ene so bile kurbe, druge prasice, tretje svetohlinke, packe, mrhe, barabinke, cerkvene miši, in še bi se našlo. Znale so biti zelo neprizanesljive!
Vedele so, katere so bile v zakonu resnične žrtve in katere so igrale, da to niso. Ni jim ušlo, s katero ni dobro zobati češenj in katera bo naredila vse, da bo na široko odprla vrata, ko bodo potrebovale pomoč. Stvari so, hočeš nočeš, poimenovale s pravimi imeni.
Niso se slepile, da je imela vsaka od njih ne le napake, tudi vrline. A kot je v človeški naravi v navadi, so tiste, najslabše lastnosti, zmeraj bolj zanimive kot one druge – ki sodijo v kategorijo dobrih.
Preberite zapis v celoti tukaj.
Piše Milena Miklavčič
