S svetnikom na ti: Ljubi moj sveti Bonifacij!

Ničkolikokrat sem že zapisal – in tudi to pot, vem, ni zadnjič – znameniti latinski rek Nomen est omen. Bog se me usmili, a trdno sem prepričan, da ime človeka zaznamuje.

Kako pa naj drugače sploh bo? Predstavljajte si, da otroku od prvih trenutkov življenja dalje nekajkrat na dan rečete: Slab si. Slab si. Ali: Grd si. Ali: Neumen si. Bo kaj čudnega, če bo ta otrok odrasel prepričan, da je slab, grd in neumen. In seveda obratno, da otroku govorite: Lep si. Sposoben in pameten. Ni nujno seveda, da bo tak otrok po videzu klasično lep, da bo neverjetno sposoben in spreten, vendarle pa bo vesel in neobremenjen lahko razvijal vse svoje potencialne talente.

Naša imena nekaj pomenijo in ta imena so klic, ki ga – sploh v rosnih letih – ničkolikokrat slišimo, s katerim se istovetimo … Zato še zdaleč niso nepomembna. Vsake toliko pa se seveda zgodi, kot da ime človeka usmeri v poimenovani smer.

Ti, ljubi moj sveti Bonifacij, si bil krščen za Vinfrida, torej za prijatelja miru, kasneje pa, ko si se podal med oznanjevalce evangelija, pa si si za vodilo in poslanstvo izbral ime Bonfacij, ki izhaja iz latinskega bonum facere, kar pomeni delati dobro. In si: Delal dobro in dobro delal.

Morda si si spremenil ime tudi zato, ker si vedel, da boš med pogani, med katere si se podal, veselo novico težko oznanjal zgolj miroljubno. In res te upodabljajo s sekiro v roki. Je pa treba vedeti – da takoj pomirim nepoučene – da dotične sekire nisi dvignil nad bližnjika, temveč si jo sukal zgolj v teološko drvarske namene. Z njo si namreč podrl starodaven hrast posvečen poganskemu bogu Voltanu. Medtem ko so nekrščeni opazovalci osupli in prestrašeni čakali kdaj bo vate z neba udarila maščevalna strela poganskega malika, si ti s posekano hlodovino zgradil cerkev posvečeno svetemu Petru in pričel krščevati.

A kot piše v evangelijih: Kdor za meč prime, bo z mečem pokončan. Tudi tebe je doletela podobna usoda, ki si jo ti namenil hrastu, svojo zemeljsko pot si končal pod sekirami in meči poganske horde. A niti tedaj nisi svoje sekire dvignil v bran in krvoprelitje, in si k temu pozval tudi vse, ki so te spremljali in so tako skupaj s tabo vdano sprejeli mučeništvo.

Ljubi moj sveti Bonifacij. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da bomo dobremu vedno dali prednost. Tudi pred prijateljstvom. Tudi za ceno osebnega miru.

Gregor

Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več