Binkošti: pot krščanskega upanja na krilih Duha

Danes praznujemo binkošti in vsi verniki smo poslani v »šolo Svetega Duha«, ki se na ta dan spušča k apostolom in Mariji, ki so zbrani v molitvi v »zgornji sobi«.

Zaključuje se velikonočni čas, ki ima v katoliški liturgiji prav poseben pomen.

Velikonočni čas pravzaprav traja petdeset dni, sedemkrat sedem dni, in število sedem je podoba polnosti (pomislite na poročilo o stvarjenju v prvem poglavju Geneze), enotnost, ki je dodana tej pomnoženi polnosti, se odpira v posmrtno življenje. Tako je velikonočni čas z dolgotrajnim veseljem velikonočnega zmagoslavja postal za očete Cerkve podoba večnosti in umevanja Kristusove skrivnosti. Za Tertulijana je konec drugega stoletja velikonočni petdesetdnevni čas velikega veselja, v katerem se praznuje veličastna faza skrivnosti odrešenja po Kristusovem vstajenju, vse do izlitja Duha na učence in na vso Cerkev, ki je rojena iz Kristusovega trpljenja, smrti in vstajenja. Po besedah ​​svetega Ambroža: “Naši predniki so nas naučili praznovati petdeseti dan binkošti kot sestavni del velike noči”.

Veselja Kristusovega vstajenja ni mogoče duhovno izčrpati v enem dnevu ali samo v osmini Velike noči.

Od tod tudi posvetitev petdesetih dni, od velike noči do binkošti, kot podaljšek velikonočnega veselja.

V tem času veselja so v življenju kristjana prepovedani post in različne oblike pokore. Stvari, ki so jih iz svojega vedenja pregnali tudi najbolj strogi asketi prvih stoletij.

Skratka, petdeset dni je kot ena sama nedelja veselja in praznovanja. Veselje, zahvala, praznovanje svetlobe in življenja. Sama osmina velike noči ima izrazitejši značaj veselja in premišljevanja o dejstvu Kristusovega vstajenja in s krstom prerojenega kristjana, ki je nenehno sodelovanje v vstalem Kristusovem življenju, preko novega rojstva in obljube prihodnjega povelilčanja.

A celih petdeset ima bolj ali manj ta značaj. Liturgija neprestano poje Alelujo in maša tega binkošnega dne se tudi konča s petjem Aleluja. Tisti, ki so preživeli to obdobje, dobro vedo, da je besedna liturgija dajala prednost evangelijskim epilogom Jezusovih manifestacij po vstajenju, pa tudi po sv. Janezu, njegovem zadnjem govoru, zadnjim naukom o zapovedi ljubezni, tesno združenje med njim in njegovim Očetom obljubo drugega Tolažnika, Duha resnice, s to velikoduhovniško molitvijo za edinost.

Štirideseti dan ša se praznuje Kristusov vnebohod v nebesa (nekoč v četrtek, zdaj prenešeno na naslednjo nedeljo) in naslednji dnevi od Vnebohoda so dolga molitev in prošnja za prihod Duha v zedinjenju z učenci in Marijo tudi s t.i. devetdnevnico na čast Sv. Duhu. V luči liturgije šele razumemo svetopisemski, teološki, duhovni in pastoralni pomen Binkošti. Jezus pravzaprav, preden se povzpne v nebesa, pomiri apostole, da jim bo poslal Tolažnika, ki jih bo naučil vsega in jih spomnil na vse, kar je Gospod v času svojega bivanja na zemlji dosegel. V besedilu Janezovega evangelija Jezus svoje apostole nagovarja s temi besedami: »Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, vas bo naučil vsega in vas spomnil na vse, kar sem vam povedal«. Kaj bo moral torej Gospodov Duh učiti? Kaj se morajo apostoli spomniti od Jezusovih besed in ki jih ne smejo nikoli pozabiti?

Povzeti so v teh besedilih: »Če me ljubite, se boste držalimojih zapovedi;  jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika,da bo ostal pri vas vekomaj:  Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas.  Ne bom vas zapustil sirot, prišel bom k vam.  Še malo in svet me ne bo več videl, vi pa me boste videli, ker jaz živim in živeli boste tudi vi. Tisti dan boste spoznali, da sem jaz v Očetu in vi v meni in jaz v vas.  Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi; kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodel« (Jn 14,15-21). Učenci Svetega Duha so učenci božanske ljubezni, ki je v bistvu trinitarična ljubezen, ljubezen občestva in združitve. Od Svetega Duha se moramo naučiti ljubiti sebe, kakor nas je ljubil Jezus. Zato bo moral Sveti Duh razsvetliti naš um in srce prek sedmih darov in nasvetov, apostole, Cerkev in končno vse ljudi dobre volje, da se bodo ljubili iskreno in v celoti, kot je Kristus ljubil nas. Spomnite se neskončne Božje ljubezni, da bi bili med seboj prijatelji in ne sovražniki, bratje in ne tujci, dobrodošli in ne odbojni, odprti in velikodušni ter ne zaprti in skopušni v srcu, ker ljubezen zna samo  sprejeti druge in zna dajati .

Vendar pa so Binkošti predvsem spomin na birmo, torej na naš zakrament birme, ki smo ga prejeli. Ker je pomembno, da praznujemo dan našega rojstnega dne, pa tudi tistega našega godovnega dne, a se je tudi lepo spomniti in praznovati dan našega krsta in naše birme.

Koliko od nas se natančno spominja tega dne? Od koga smo prejeli zakrament birme in kdo je bil naš boter oziroma botra? Spomniti se, kot je rekel Jezus, pomeni iti nazaj v izkušnjo krščanskega življenja in se zahvaliti Bogu za vse, kar nam je dal v času našega obstoja, ki se odvija skozi čas, a je usmerjen v večno. In Sveti Duh je ta Večni, ki se je spustil v nas in ki je za vedno posvetil nas otroke v svojem Sinu. Na ta binkoštni dan, zaradi katerega ponovno odkrijemo navzočnost in delovanje Duha, ki deluje v Cerkvi, in se tako spomnimo svoje birme, na poseben način prikličimo, naj v nas obnovi maziljenje Duha, da se poveča v nas predanost občestvu in poslanstvu, ki smo ga po maziljenju prejeli. Jezus, ki nam v resnici pošilja dar svojega Duha, nam kaže tudi pot, po kateri gremo v harmoniji z njim, ki je vodnik, učitelj na najvišji ravni, da nas uboge smrtnike uči, kje je dobro in kje je zlo. Zato prosimo Gospoda, naj v nas potrdi sedem darov Svetega Duha: dar modrost; umnosti; dar svetovanja; dar moči; dar vednosti; pobožnosti;  dar strahu pred Bogom in naj v nas zacvetijo sadovi Duha, ki so: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, dobrohotnost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost in samoobvladovanje (čistost). Nekateri jih naštevajo celo dvanajst in zato dodajo še: skromnost, vzdržnost in blagost. S skrbnim preverjanjem vesti kot pravi kristjani in Kristusove priče ali kot se je nekoč govorilo kot Kristusovi vojaki, se vprašajmo, ali smo res zagovorniki vere, ki smo jo prejeli s krstom in smo jo nato potrdili na dan potrditve, da se zavežemo, da bomo živeli po duhu in ne po mesu; ali pa smo svojo vero zamenjali za lovljenje drugih lažnih idealov in upanja, ki ne najdejo ustreznega odziva v zemeljskih stvareh, ampak v nebeških in duhovnih stvareh.

Apostol nas na to spominja v odlomku iz pisma Rimljanom, ki ga slišimo pri maši na binkoštni dan: »Tisti, ki živijo po mesu, ne morejo biti všeč Bogu. Vi pa niste v mesu, ampak v Duhu, če le prebiva v vas Božji Duh. In če kdo nima Kristusovega Duha, ni njegov.  Če pa je v vas Kristus, je telo sicer mrtvo zaradi greha, duh pa je življenje zaradi pravičnosti.  In če prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa, bo on, ki je obudil Kristusa od mrtvih, po svojem Duhu, ki prebiva v vas, priklical v življenje tudi vaša umrljiva telesa.

Potemtakem, bratje, nismo dolžniki mesu, da bi živeli po mesu.  Če namreč živite po mesu, boste umrli, če pa z Duhom morite dela telesa, boste živeli.  Kajti vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi. Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: »Aba,Oče!«  Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otrociIn če smo otroci, smo tudi dediči: dediči pri Bogu, sodediči pa s Kristusom, če le trpimo z njim, da bomo z njim tudi poveličani.« (Rim 8,8-17)

Na Binkošti se zavedamo lastne identitete božjih otrok in kot taki moramo živeti, delovati in predvsem upati, kajti binkošti so praznik krščanskega upanja, ki hodi na duhovnih krilih.

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več