Oprosti, ker bom preskočil tvojo življenjsko zgodbo oziroma jo bom povzel tako površno, kajti na prvi pogled – sploh če pogledaš od zunaj – ni nič posebnega:
V mladosti si hudo zbolel, se, če ozdraviš, zaobljubil Bogu, zaobljubo izpolnil, postal duhovnik in skupaj s prijateljem in somišljenikom ustanovil skupnost »Manjših redovnih bratov«, ki je svoje poslanstvo, razen na prižnici in v spovednici videla še v bolnišnicah, pristaniščih in zaporih. Skupnost si dolgo časa tudi vodil, nato pa se umaknil in se pripravil na smrt.
Kaj naj rečem drugega kot še enkrat: nič posebnega. Tako ali drugače, na zunaj bolj ali manj opazno, tudi vsi mi živimo svojo vsakdanjost, svoja življenja. Tisto, kar nadpovprečnost odlepi od povprečnosti vse do svetništva, je način, kako živimo svojo vsakdanjost. V predanosti in služenju Bogu in ljudem. Čemur bi lahko rekel tudi strast do življenja, pa bi se mnogi začudili, kajti strast smo v svojih pogovorih, glavah in srcih zamazali, zapackali in jo vežemo le še na kaj mesnatega, mesenega, čutnega in pritlehnega. A kdor resnično ljubi, ve, kaj je strast, in je ne bo zamenjal s pohoto. In kot se znamo strastno predati objemu ljubljene osebe, se svetniki strastno vržejo v Božji objem.
In zdi se mi, ljubi moj sveti Frančišek Caracciolo, da si ti strastno ljubil življenje in Boga. Božje življenje.
Tvojo ljubezen do življenja razberem iz tega, da si nisi – kot mnogi tvoji svetniški kolegi – želel kar umreti, da bi bil čimprej pri Bogu, ampak si se oklenil življenja. Tega, tuzemskega. Da si zanj z Bogom barantal … da si mu ga obljubil. Nato pa to življenje preživel tako, da si tiste, ki so v tuzemskem življenju zašli preko roba – na smrt obsojene – pripravljal na ono življenje, ki sega prek vseh robov.
In sem zato presenečen, da te niso razglasili za zavetnika zapornikov in na smrt obsojenih, temveč si zavetnik Neaplja – jasno, ko si tam največ deloval, še bolj pa me je presenetil podatek, da so te za zavetnika izbrali italijanski kuharji. Morda zato, ker je bila tista mladostna bolezen povezana z želodcem? Ali pa, ker na smrt obsojenim izpolnijo še zadnjo željo, ki je običajno povezana s hrano … z zadnjo večerjo? Morda pa celo zato, ker človeka zaradi slabega kuhanja, slabe hrane lahko boli želodec ali pa ga kaka jed hitreje spravi na oni svet? Kakorkoli …
Ljubi moj sveti Frančišek Caracciolo! Obilo žegna za tvoj god. Prepričan sem, da z mnogimi, ki si jim v zadnjih trenutkih njihovega življenja stregle z duhovno in telesno zadnjo večerjo, zdaj v večnem Življenju pri Božji mizi uživaš ob jedi, ki ne mine. Bog žegnaj! In žegna na krožnike usuj še nam.
Gregor
Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK
