Vabljeni k ogledu danes ob 17.15 na TV SLO 2.
Pisatelj in akademik Boris Pahor se v tretjem delu svojega ekskluzivnega zgodovinskega pričevanja z vsem svojim bitjem postavi za narodno zavest in slovenski jezik, rekoč: »To ni noben nacionalizem, imeti svoj jezik, svojo identiteto, svojo kulturo.« Izpostavi, da se je vedno zavzemal za to, da se o Slovencih govori kot o samostojnem narodu v Evropi. Pahor izraža svojo skrb in nasprotovanje levici, ki krni nacionalno pripadnost z idejo internacionalizma. Za Slovence je to usodno, meni Pahor in je prepričan, da je domoljubna vzgoja v šolah ter zvestoba jeziku nekaj svetega. Pričakuje, da bo ob poglobljeni krizi na tem področju reševanje jezika in narodne zavesti v večji meri prevzela Cerkev. V pričevanju se znova spomni fašističnega požiga Narodnega doma v Trstu, kar ga je trajno zaznamovalo v zvestobi in boju za slovenstvo. V Narodnem domu je gledal uprizoritev Jurčičevega besedila, kako je Krjavelj hudiča presekal na dvoje, spominja se tamkajšnjega miklavževanja in parkeljnov …
Pahor opiše, kako ključen je bil za njegov pisateljski preboj v svet rojak Evgen Bavčar, ki mu je sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja na široko odprl vrata v francoske kulturne kroge. Šele ko je s svojo literaturo in nastopi uspel v Franciji, se je uveljavil tudi v Evropi, v Italiji in v večji meri tudi v Sloveniji. Pravi, da ju z Bavčarjem veže podobna usoda njunih mater: »Imava nekaj skupnega, tudi naše primorsko gledanje na slovensko književnost in na slovenstvo, ki je drugačno od ljubljanskega. In to je velika sreča, da imamo Bavčarja.«
V spominih se večkrat vrača k prijatelju Edvardu Kocbeku, za katerega pravi, da so ga komunisti v celoti izkoristili za svoje namene in ga potem skušali uničiti oz. onemogočiti, podobno kot vse krščanske socialiste, ki so bili v partizanih. Pahor spregovori tudi o svojem videnju slovenske samostojnosti, kjer je med slovenskimi literati oral ledino in navdihoval tudi krog Nove revije. Pri svojem delovanju ni poznal oportunizma, ampak je sledil resnici: »Računal sem, da če govorim po pravici, mi nihče ne more nič!«
Pričevanje, ki ga lahko razumemo kot pisateljevo oporoko svojim rojakom, 104-letni Boris Pahor sklene s pozdravi tistim, ki ga bodo poslušali. Zlasti si želi, da bi bili to mladi ljudje, da bi šole, tudi prek njegovega pričevanja, poskrbele, da mladi izvedo, kaj je moral slovenski in primorski človek prestati, da je ostal zvest sebi in svojemu jeziku.
Prvi del pričevanja si lahko ogledate s klikom TUKAJ.
Drugi del pričevanja si lahko ogledate s klikom TUKAJ.
Vir: dr. Jože Možina, TV SLO
