Starejši, kot smo, debelejša bi bila knjiga, ki bi jo želeli napisati o svojem življenju. Kaj pa bi v njej napisali? Bi izpostavili zgolj lepe trenutke, bi raje jamrali, se pritoževali? Komu bi knjigo posvetili? Zanamcem ali sodobnikom v poduk?
Če po pravici povem, občudujem tiste, ki se lotijo avtobiografije. Ne predstavljam si, da bi jo napisala. Številna vprašanja bi se porajala že v trenutku, ko bi se morala odločiti kdaj in kako začeti. Veste, v življenju, ki ga živimo, šteje vsaka, še tako nepomembna drobnarija, ki pa lahko usodno vpliva na naše življenje. A se tega vpliva zavemo šele veliko kasneje, ko lahko na preteklost gledamo brez večjih in manjših predsodkov.
Mojo mladost je zaznamovalo delo. Za moje starše je bilo že branje knjige enako grešno, kot ”zvonjenje z nogami tja v tri dni”.
Brez dela ni jela, Brez muje se še čevelj ne obuje, Zrno do zrna pogača, kamen na kamen palača, pa so bili pregovori, ki so bili stalno na tapeti. S kakšno ljubeznijo sem jih kot najstnica poslušala, pa lahko le ugibate.
A je že tako, da jabolko ne pade daleč od drevesa. In kar se Janezek nauči, to tudi zna. Moja mama je tovrstno ”učenje za življenje” obvladala v nulo.
Stara sem bila pet ali šest let, ko je prišla iz Hamburga na obisk teta Effi. S seboj je imela kužka, takšnega, manjšega, z belo dlako, a obilo bevskajočega. Pred 65 leti smo imeli na vasi le ”Tarzane”, ki so čuvali hiše, niti pomislil ni nihče, da bi ga zvečer, ko bi šel spat, vzel k sebi v posteljo. Teta Effi je točno to počela.
Preberite zapis v celoti tukaj.
Piše Milena Miklavčič
