S svetnikom na ti: Ljubi moj sveti Maksim Emonski!

Kar nas je provincialcev v naši mali deželici – in k tem prištevam vse tiste »nesrečnike«, ki nam ni dano, da bi prebivali v najlepšem mestu na svetu, in zato lahko konce tednov, praznične in počitniške dni mirno preživljamo na svojih provincialnih domovih in ne čutimo nobene potrebe po turističnem exodusu, ki Ljubljančane sili, da na vse sončne in pretežno oblačne dneve parkirajo svoje avtomobile po naših dvoriščih in dovoznih poteh, ter nam zasedajo mize in prostor ob šanku v naših oštarijah – … torej: mi provincialci vemo, da vlažne meglice, ki pokrivajo ljubljansko kotlino in močvara, ki obdaja naše glavno in slavno mesto, ne pomenijo nič dobrega.

Tam ti prodajo meglo, če se prej ne pogrezneš v blato. Tam, v Ljubljani, se vedno nekaj »muti«.

In bom povedal kar naravnost: očitno to prodajanje megle ni ljubljanski izmislek, ampak sega že v čase Emone. Kajti tudi nekaj tvojih podatkov, ljubi moj sveti Maksim, je precej meglenih. V ljubljanski stolnici pod tvojim kipom piše, da si bil ustoličen leta 242 in da si umrl mučeniške smrti leta 252, pa vendar se tvoj podpis bere sto let kasneje pod zapisnikom tako oglejske sinode leta 381 kot še kasneje milanske iz leta 390.

O tvojem mučeništvu ni nobenega neposrednega dokaza, le domneva, da pa je mera še bolj polna, je treba povedati, da te nekateri iz naše ljubljanske Emone, selijo na morje, v Istro, v Novi grad, ki se je v rimskih časih tudi imenoval Emona oziroma Aemonia.

Tam, v Ljubljani, se vedno nekaj »muti«.

Vendar, ljubi moj Maksim Emonski, nimam nobenega namena izpodbijati ne tvoje obstoja ne tvojega svetništva. Pošteni ljudje si verjamemo in zaupamo na besedo, krščeni – ki smo po definiciji ljudje vere, upanja in ljubezni – pa še toliko bolj.

Maksim, podpisan pod oba sinodalna zapisnika, se je na teh sinodah boril proti krivovercem, zato mi še na kraj pameti ne pride, da bi pomisli, da je on sam v kateremkoli pogledu širil krivo vero.

Zato, ljubi moj ljubljanski oziroma emonski, a kljub temu sveti škof Maksim. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas. Preženi meglo in če se že moramo v karkoli pogrezniti, naj se pogreznemo v božje naročje.

Gregor

Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več