Nedeljska misel: Zdaj si ti na vrsti

Evangelij po Luku se konča z poročilom o vnebohodu. V resnici gre za neke vrste vezni odstavek, saj se delo nadaljuje z Apostolskimi deli, ki prevzamejo pripoved o vnebohodu. Luka nekoliko prisili kronologijo: njegov namen je predstaviti skrivnost smrti, vstajenja in vnebohoda kot celoto, zato je v poročilu neuporabno iskati kronološke natančnosti (v Apostolskih delih je namreč vnebohod postavljen štirideset dni po vstajenju).

Prvi kristjani so si zastavili vprašanje: kje je sedaj Jezus? In pod kakšnimi pogoji? Vnebohod odgovarja na to vprašanje. Janez in Matej o tem ne govorita, Marko le namiguje, Luka pa je edini, ki resnično opisuje vnebohod, četudi se v evangeliju zgodi takoj po Jezusovi smrti, medtem ko se v Apostolskih delih zgodi štirideset dni pozneje (to je simbolni čas prehoda, preobrazbe). V evangeliju Luka sledi literarnemu kriteriju enotnosti kraja (vse se dogaja v Jeruzalemu) in časa (vse se zgodi v enem dnevu). V evangeliju sta dogodka neločljivo povezana: Jezus vstane iz groba in vstopi v božjo slavo. Očitno je, da Luka v obeh besedilih ne zanima toliko, da bi ponudil kroniko tega dogodka, temveč namerava pokazati predvsem vidik velike noči Jezusa.

Najprej Srečanje

Prej ali slej se je vsem postavilo to vprašanje: ali ne bi mogel Jezus ostati? Zakaj je odšel? Ali ne bi mogel ostati med nami kot Vstali Gospod? Ali ne bi bilo lepše? Ne, dragi bralec, in hvalabogu, da temu ni tako! Le tako lahko danes slavimo večno Kristusovo navzočnost sredi nas. Jezus se je moral osvoboditi časa in prostora, da bi bil dokončno prisoten v vsakem kotičku sveta, hkrati in za vedno.

To je prilika, da mora biti vsak človek sposoben reči: Vstalega lahko srečam kjerkoli.

Od tega dne je v Bogu človek: Jezus iz Nazareta. Od tega trenutka naprej nihče ne more reči: »Bog ne pozna trpljenja« ali »kaj ima Bog z mojim življenjem?«. Nihče ne more reči: »Bog ne pozna utrujenosti od dela« in tudi ne »Bog ne pozna smrti«. Od tega dne naprej Bog ve. Od tega dne naprej Bogu ni tuje nič razen greha.»Samo krščanstvo si je upalo postaviti človeško telo v božje globine« (R. Guardini). Kako čudovito je to! Ko se je Jezus vrnil k Očetu, je s seboj vzel vse človeštvo. Pod očetovim pogledom so od takrat naše radosti, naše žalosti. Skratka, nič, kar nas dela človeka, zdaj Bogu ni znano, Boga lahko zdaj izkusimo vsi, saj živi v nas.

Vnebohod izraža tudi globok pomen vse človeške ločitve. Človek pomisli na konec Malega princa: »Danes grem tudi jaz domov … in ko se boš potolažil (mi smo vedno potolaženi), boš vesel, da si me spoznal. Vedno boš moj prijatelj … In včasih boš tako odprl okno, zaradi užitka, da to počneš … Kot da bi ti namesto zvezd dal na tisoče zvončkov, ki se znajo smejati.« (A. de Saint-Exupery).

Blagoslov

V Svetem pismu blagoslov vedno kaže na silo, energijo, ki se spušča od zgoraj in ustvarja življenje. Do sedaj Jezus še nikoli ni blagoslovil svojih učencev in ga ti nikoli niso častili.

Zdaj je čas: “Odpeljal jih je v Betanijo in jih, »dvignivši roke«, blagoslovil.” Zdaj je čas, da jih Jezus blagoslovi, jim prenese svojo moč in da ga apostoli prepoznajo kot Gospoda. Kako lepo: blagoslov nam ni pustil sodbe. Gospod »dobro govori« o svetu, o človeku, mu zaupa. Dogodek se zanimivo odvija v Betaniji, na Oljski gori, od koder je Jezus odšel na svoj zmagoslavni vstop v Jeruzalem. Konec prikazovanj: čas je, da se učenci vrnejo v Jeruzalem, skratka, zdaj so na vrsti oni. Prijatelj bralec, zdaj si na vrsti tudi ti, da poveš kaj o Bogu.

Jezusa ni več, učenci pa ga imajo v srcu, zato Luka ugotavlja, da so »vedno bili v templju in hvalili Boga«. To ne pomeni, da so ostali dan in noč v templju, ampak da so kamor koli so šli, čutili njegovo prisotnost.

Zanima me, kako da Luka konča svoj evangelij na istem mestu, kjer ga je začel. Njegov evangelij se odvija med dvema prizoroma v templju. Na začetku Zaharija, zdaj apostoli: na sredini pot Jezusa, ki mu ni bilo všeč biti v templju. Luka nam pravi, da “biti v templju” pomeni čutiti, želeti Boga. Torej je bilo v tem smislu celotno Jezusovo življenje “biti v templju”. Dragi moj bralec, lahko si fizično v cerkvi in ​​ne v Božjem templju, saj si lahko kjerkoli in si v njegovem templju.

Zanimivo je tudi, da Luka konča svoj evangelij v enakem ozračju veselja, s katerim je začel: »V Jeruzalem so se vrnili z velikim veseljem«. Na začetku evangelija je angel v templju Zahariju oznanil veliko veselje in Marija je ob angelovem oznanilu »razbesnela« od veselja. Zdaj so tudi apostoli srečni, ker se počutijo ljubljene.

Apostoli morajo oznaniti tri stvari: Jezus je umrl in vstal, zato spreobrnjenje (to je sprememba načina razmišljanja o Bogu, sebi in drugih) in odpuščanje grehov (beseda »odpustiti« v grščini pomeni »pustiti oditi«). Smrt, vstajenje in poslanstvo so dogodki, vezani z razodetjem.

Poklicani smo, da smo priče evangelija, verodostojni pripovedovalci srečanja, ki je spremenilo naše življenje (ali bi tako moralo biti). Če tega ne zmoremo, je morda zato, ker ni res obrnilo našega življenja na glavo. Klic k evangelizaciji v krščanstvu ni obvezen ali nekaj, kar je rezervirano za škofe, duhovnike in diakone, je bistveni element učenčevega življenja. Pustimo Duhu, da nas vodi na odprtem morju, da bomo pričevalci ljubezni, ki nam je, recimo, obrnila življenje na glavo.

Duh

Vnebovzetje je tudi pogoj, da se zgodi dar Duha. Jezus je odsoten ravno zato, da lahko Duh vstopi na prizorišče. Izkušnje odsotnosti, bodimo iskreni, ne maramo, ker se počutimo same, povzročajo tesnobo. Vedno iščemo prisotnost, gotovost. Jezus nam daje gotovost, toda na drugi ravni nam daje gotovost »biti«. Pove nam, kdo smo, in če vemo, kdo smo, nam ni treba imeti drugih gotovosti. Ko izgubimo to, kar smo, si želimo gotovosti: šele ko jih izgubimo, smo v idealnem stanju, da se odpremo Duhu.

Vnebohod, skratka, pripravlja prihod nekoga drugega – Svetega Duha-, drugačno Jezusovo prisotnost. V bistvu Ljubezen deluje takole: kdor ljubi, je pripravljen narediti korak nazaj, da drugi postane protagonist njegovega življenja, se pojavi s svojo raznolikostjo in svojo specifičnostjo. Vnebohod je korak nazaj nekoga, ki nas ljubi, korak nazaj, ki je potreben, da se binkošti resnično zgodijo v našem življenju.

Bog ti zaupa, prijatelj bralec, in ve, da boš lahko prinesel upanje v vsako življenje, ki ga srečaš.

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več