Nedeljska misel: Sveti Duh vas bo naučil vsega

Potem ko je Jezus izročil novo zapoved (pomislimo na evangelij prejšnje nedelje), je Jezus oznanil svoj odhod s tega sveta k Očetu, a to med učenci poraja vprašanja: Peter, Tomaž, Filip in končno Juda, (»ne Iškariot«), prosijo za boljšo razlago njegovih besed (prim. Jn 13, 36; 14, 22). Predvsem Judovo vprašanje je tisto, ki se naseli tudi v naša srca vernikov: »Gospod, zakaj se razodevaš nam vernikom in se javno ne razodevaš svetu, vsem ljudem?«. Tudi če verjamemo v Jezusa, še vedno ne moremo prevzeti posledic svojega verovanja, tega, da se držimo njega, zato se sprašujemo: zakaj ni storil znamenj, čudežev, izjemnih dejanj, da bi prepričal vse ljudi? Zakaj je izbrali ponižnost, majhnost kot paradoks namernega prikrivanja? Zakaj ni iskal konsenza in uporabil sredstva, ki so mu bila na voljo, da bi dosegel uspeh? Ta perspektiva je enaka kot pri Jezusovih bratih, ki so ga povabili, naj se razode svetu tako, da bo ljudi prisilil, da verjamejo vanj z vidnimi dokazi izjemnega poslanstva (prim. Jn 7,4).

Če me kdo ljubi, bo držal mojo besedo

Toda Jezus razočara tiste, ki razmišljajo v tem smislu, in ponovno poudarja, da ni pomemben obseg ali nek »konsenz«, niti količina »premaganega«; ne, pomembno je, da obstaja osebni odnos ljubezni do Jezusa, ne pa občudovanja, ki ga lahko imamo do nekakšnega demiurga, ali do čudežnega voditelja, ki bo enkrat za vselej rešil vse, pa četudi se pojavi kot ptič feniks ali pa golob. Pravzaprav evangelist Janez ugotavlja, ko Jezus pravi: “Če me kdo ljubi, bo držal mojo besedo in moj Oče ga bo ljubil in bova prišla k njemu in se pri njem naselila.” Da je odločilen torej odnos spoznanja in ljubezni med vernikom, ki je postal učenec, in Jezusom, »Gospodom in Učiteljem« (prim. Jn 13,14): tako vernik postane celo bivališče Jezusa in Očeta, postane njegov dom, bivališče! No, zato preizkusimo svojo vest in se vprašajmo: ali res ljubimo Gospoda? Ali verujemo vanj? Ali držimo besedo npr., ki smo jo izrekli na dan svoje birme, poroke? Žal je naša vera zelo krhka in velikokrat namesto, da bi se zaupali Jezusu in zaupali vanj, zaupamo v ljudi in medije, ki nas prepričujemo o nasprotnem. Prvo današnje branje nas namreč uči, da se največkrat navežemo na obrobne, zunanje stvari, pozabljamo pa na bistveno.

Potrebno je iskreno kesanje grehov

Za boljše razumevanje navedimo nekaj primerov: prisotnost pri nedeljski maši. Prihod v cerkev in sodelovanje pri sveti maši je pomemben, a pomembnejše je spreobrnjenje življenja: sodelovati moramo pri evharističnem obhajanju tako, da se spremenimo, izboljšamo, rastemo v krstni in birmanski milosti, torej v veri. Koliko pa nas  skrbi samo izpolnjevanje zapovedi (pa še to za marsikoga niti to – saj je vedno manj ljudi pri obredju, da o udeležbi otrok sploh ne govorimo), da pridejo v cerkev, da posvetijo praznike, a jim ni mar za spremembo življenja! Kakšna je korist od tega, da smo bili pri maši, če smo bili prisotni kot hladni kipi, ki ne pozdravljajo in ne prejemajo nobenega sporočila? Ali pa spoved: obtoževanje svojih grehov je dobro, ker ne prepoznamo le svoje šibkosti, ampak tudi zato, ker prosimo Gospoda za odpuščanje. Pri zakramentu sprave je seveda pomembno očitanje svojih grehov, a pomembnejše je kesanje srca. Toda koliko jih verjame, da so se dobro izpovedali, samo zato, ker so povedali svoje grehe! Ni dovolj! Potrebno je iskreno kesanje grehov, da je spoved v korist našim dušam. Pa obhajilo: prejem Kristusovega telesa je pomemben, a če se hranimo s presvetim Gospodovim telesom in je naše srce zaprto za ljubezen, za dobrodelnost, kaj koristi obhajilo? Če je v našem srcu ponos, arogantnost, jeza, zloba, s kakšnim stanjem duha se hranimo s Kristusovim telesom? Ti primeri nas morajo spodbuditi k razmišljanju, da bomo budni, pozorni in pripravljeni nenehno preverjati svoje krščansko življenje.

Če pa po eni strani čutimo težo svoje šibkosti, nas po drugi strani Kristus tolaži z gotovostjo prisotnosti: »Duh Tolažnik, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, vas bo naučil vsega in vas bo spomnil na vse. kar sem vam povedal ».

“Srce, sposobno poslušati”

To pomeni, da je med fizično odsotnostjo Gospoda zaradi njegovega bivanja pri Očetu velik dar s strani Vsemogočnega samega: Sveti Duh, tisti, ki ima funkcijo Tolažnika, branilca, »poklicanega zraven« vernika. Duh se spominja vsega, kar je Jezus rekel in storil, zaradi česar je prisoten v svoji skupnosti in opravlja funkcijo »notranjega učitelja« – kot ga imenuje sveti Avguštin –, ki je sposoben osvetliti in voditi življenje vsakega kristjana. V Jezusovem zemeljskem življenju so imeli učenci njegov neposredni nauk, a ga pogosto niso razumeli, ker njihova srca niso mogla sprejeti njegovih besed. Ko pa bo Duh prisoten v srcih učencev, potem bo »otrdelo srce« izginilo (prim. Mk 16,14), ker bo notranji Učitelj naredil »srce sposobno poslušati« (prim. 1 Kr 3: 9), bo kristjan, vernik, sposoben uresničiti Jezusove besede.

To pomeni, da je med fizično odsotnostjo Gospoda zaradi njegovega bivanja pri Očetu velik dar s strani Vsemogočnega samega: Sveti Duh, tisti, ki ima funkcijo Tolažnika, branilca, »poklicanega zraven« vernika. Duh se spominja vsega, kar je Jezus rekel in storil, zaradi česar je prisoten v svoji skupnosti in opravlja funkcijo »notranjega učitelja« – kot ga imenuje sveti Avguštin –, ki je sposoben osvetliti in voditi življenje vsakega kristjana. V Jezusovem zemeljskem življenju so imeli učenci njegov neposredni nauk, a ga pogosto niso razumeli, ker njihova srca niso mogla sprejeti njegovih besed. Ko pa bo Duh prisoten v srcih učencev, potem bo »otrdelo srce« izginilo (prim. Mk 16,14), ker bo notranji Učitelj naredil »srce sposobno poslušati« (prim. 1 Kr 3: 9), bo kristjan, vernik, sposoben uresničiti Jezusove besede.

“Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem.”

Kristjan torej nikoli ni sam, ampak je po zaslugi Svetega Duha bivališče, hiša, tempelj Božje navzočnosti (prim. 1 Kor 3,16; 6,19). Sveti Duh je tisti, ki nas osvešča o daru, ki nam ga je zapustil Jezus: njegov mir: »Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne tako, kot ga daje svet, jaz ga dam tebi.” Mir, o katerem govori Kristus, je popolnoma drugačen od miru sveta: mir, o katerem govori Jezus, se upira bolečinam, preizkušnjam, ponižanju, pomanjkanju vseh vrst. Po drugi strani je svetovni mir le premirje; pogosto posledica strahu in kompromisa.

Prosimo vsemogočnega Boga, da pošlje svojega Svetega Duha, da prenovi obličje zemlje in nam omogoči, da z besedo in dejanji pričujemo o vsem, kar je storil in učil Kristus, njegov Sin.

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več