Sodim med tiste redke, ki zmeraj, pa če je situacija še tako zapletena in sovražna, na glas povem, da sem bolj kot ne – desna. Zakaj bi zanikala to, kar sem, svoje misli, obstoj, vzgojo -tudi izkušnje, ki so me oblikovale skozi dolga desetletja? Tistih, ki se obračajo po vetru, se obnašajo oportunistično kot Juda Iškarijot, ki je Jezusa še pred zoro trikrat zatajil, nisem nikoli marala.
Ni skrivnost, da so ob vsakih volitvah prišli k meni, enkrat levi, desni, drugič sredinski ter me vprašali, če me politika zanima. ”Ne!” sem jim rekla.
Preprosto nisem tip človeka, ki bi bil poslušen. Da bi potem naokoli govorila tisto, kar bi se zmenili na nekem sestanku? Sploh pa mi je uboganje tuje, zlasti še, če tistega, ki je nad menoj, ne spoštujem dovolj. Na terenu pa je takšnih, žal, preveč tudi na desnici.
Pri levici mi je bilo zmeraj všeč, kako znajo stopiti skupaj. Ko so strici želeli prepričati državljane, da je Mars zelen, so ostali (vključno z mediji) toliko časa ponavljali njihovo mantro, da so jim Slovenci, skoraj do zadnjega – verjeli. Ko so ukazali, da mora nastati KUL, jer nastal KUL. Ko so strici ugotovili, da bi bilo fajn, če bi se kulovci stopili s svobodo, glej, čudo božje, točno to se je zgodilo! Dve leti so kulovci razgrajali v in pred parlamentom, da imamo diktaturo. Toliko časa so klicali hudiča, da je ta res prišel. Ko jim je včeraj dal Golob na znanje, da bo imel prvo in zadnjo besedo, so ponižno pomahali z repkom in se strinjali. Predstavljate si, da bi Tonin ali Janša rekla to, o zadnji besedi? Še najbolj zvesto volilno telo bi se jima odreklo! Občudujem jih, ker jim je samo po sebi umevno, da pogača pripada njim, drobtine pa vsem ostalim.
Preberite zapis v celoti tukaj.
Piše Milena Miklavčič
