Z današnjim evangelijem smo pri zadnji večerji.
Jezus je pravkar naredil zadnji poskus z Judom: a ni mu uspelo.
Res je: Jezus ni uspel z Judom. Toda ravno v tem neuspehu je razodel, kdo je in ali kdo ni Bog (to je njegova slava – doxa): Bog je brezpogojna ljubezen, dana vsem. Tudi tistim, ki tega ne želijo. Tudi tistim, ki si tega ne zaslužijo. Tudi tistim, ki izdajo. Tudi tistim, ki to zavračajo.
Ali drugače, kjer je izražanje nesebične ljubezni, tam je Bog.
To je slava: ljubiti svobodno, brez spraševanja, brez zahtev, to je preobilje božjega srca.
“Ko je Juda prišel iz gornje sobe, je Jezus rekel …”.
Dobro vem, da je ta verz glede na bistvo današnjega evangelija absolutno obroben, vendar se ne morem odvrniti od te podrobnosti, za katero verjamem, da je dragocena indikacija za vsakega izmed nas: obstajajo stvari, ki so zaprte za »Juda«, ker je imel zakrknjeno srce.
Določene resnice evangelija se lahko zaupajo le tistim, ki ne razmišljajo na način kot razmišlja Juda.
Vendar ga ne označujemo kot izdajalca, temveč za tisto miselnost, zaradi katere vse preračunava, analizira, načrtuje, do te mere, da si prav iz neizpodbitne kalkulacije vzame na koncu življenje: “Neodpustljiv sem!”. Juda ne prosi odpuščanja, ampak si sodi sam. To so te strašne odločitve ljudi, ki si skrajšajo življenje.
Juda ni človek, ko se moti, ampak ko hoče svoje življenje preračunati.
Tisti, ki tako razmišljajo, ne morejo razumeti najboljšega iz evangelija.
Nato evangelij doseže svoj vrhunec: »Novo zapoved vam dajem: ljubite se med seboj; kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj«.
Novo v grščini lahko rečemo »neos, kar pomeni drugo, “dodano v času”.
Lahko pa za »kainos« rečemo, da pomeni novo v smislu kakovosti.
Torej: Judje so že imeli deset zapovedi, Jezus pa ne daje enajste.
Imeli so že 613 pravil, ki so jih morali upoštevati, teh je bilo dovolj, več kot dovolj!
Jezus ne dodaja, ampak v nekem smislu odvzema, ampak ne v smislu odprave zapovedi in predpisov, saj pravi, da ne bo prešla »ne ena črka ali ena pičica postave« , Jezus marveč daje edinstveno, popolnoma novo, na drugi ravni, čisto drugo stvar, ki »izpodriva« vse, kar je bilo prej, oziroma dopolnjuje.
Tukaj govorimo o zapovedi: toda ali je mogoče zapovedati ljubezen? Ne!
Toda zakaj jo potem Janez imenuje zapoved, saj je ni mogoče zapovedati?
Judje so dobro poznali deset zapovedi in vse zapovedi postave. Zakon (zapovedi) je bilo treba spoštovati. “Ali hočeš, da te Bog ljubi? Ali želiš biti v dobrem stanju? Moraš slediti in izpolnjevati zapovedi.” To je bila dolžnost.
Jezus govori o »zapovedi« (in razumete, da to počne namerno) ravno zato, da bi jo primerjal z desetimi zapovedmi in vsemi neskončnimi zapovedmi in pravili stare zaveze: »Dovolj!
Ljubezen se ne zasluži: ljubezen je ponujena.”
“Kakor sem vas jaz ljubil, tako tudi vi ljubite drug drugega.” Razmišljajmo o tem.
Ja, res mi je všeč to Jezusovo “kakor”.
Všeč mi je, ker nas pribije, ker nam prepoveduje, da bi bili zadovoljni in se opravičevali.
Če želim res ljubiti, če želim svoje srce napolniti s strastjo, je to ljubezen, na katero moram gledati. Nič manj.
V krščanstvu “kako” zelo šteje, saj ni vse, kar nosi oznako ljubezni, ljubezen, ki rešuje, ki je res dobro.
Včasih se skrivamo za sloganom “dovolj je ljubezni”, v resnici pa bi se morali vprašati, ali je ta ljubezen ljubezen, ki rešuje, ki življenju doda nekaj več, ali res vpliva na kakovost stvari ali je le slaba imitacija kakršna bi morala biti ljubezen.
Ali poskušam tako ljubiti? Kot Jezus?
Ali poskušam ljubiti v resnici, brez malenkosti in laži, brez izračunov in napovedi donosov, ne da bi karkoli pričakoval?
Ali poskušam ljubiti z vso inteligenco srca in vso strastjo mesa?
Zelo mi je všeč to Jezusovo “kakor”, ker nam ne pove samo, da je On vzor ljubezni, ampak tudi vir! Vzor, ker nam pred oči postavlja mojstrovino, h kateri moramo biti naravnani, predvsem pa nam pove, da je on vir moje ljubezni.
Ljubim, ker sem se počutil vsajenega v Njegovo ljubezen, ki spreminja življenje.
Dajem se, ker sem čutil njegovo neskončno strast do mene.
Strinjam se, ker sem v njem našel brata.
Odpuščam, ker me je njegova ljubezen obnovila in dvignila iz mojih prizadevanj.
To je res fantastično, ker nas opominja (blagor nam!), da krščanska ljubezen ne izhaja iz titaničnega ali celo »sizisovskega truda«, temveč iz začudenja nad presežkom Ljubezni, v katero sem vsajen.
Krščansko življenje je izkušnja tega svobodnega in presenetljivega pričakovanja ljubezni, ki je ne morem obdržati zase, ki jo moram deliti, ki jo moram dati, ker sem jo prejel kot dar in je ne morem obdržati zase.
Iz te ljubezni, pravi Jezus, bodo vsi razumeli, da smo njegovi učenci. Drugih načinov ni.
Iz ljubezni, ki mi omogoča, da ga vidimo, bodo vsi vedeli, da smo učenci Vstalega.
Morda nas skrbi preveč stvari, porabljamo energijo za ohranjanje moči in prisotnosti, ki imajo zelo malo evangelijskega navdiha.
Usposabljamo se v političnih tehnikah in strategijah prepričanj.
Gremo za dobro zaščitena obzidja, da se branimo, razlagamo in demonstriramo.
Toda kaj smo storili z novo Jezusovo zapovedjo?
Kakšna je temperatura bratske ljubezni v naših visoko učinkovitih skupnostih, na naših srečanjih, sistematičnih analizah in programih, pri pomembnih izbirah?
Tja se moramo vrniti in postaviti ljubezen – in sicer Njegovo – v središče našega krščanskega življenja.
“Ljubite drug drugega”: vsi, nihče ni izključen; gorje, če bi obstajal pridevnik, ki bi opredelil, kdo si zasluži mojo ljubezen in kdo ne. To je vsakdo in tudi tisti neljubi, ki ga nočem niti videti.
Drug drugega pomeni tudi vzajemnost.
Nismo poklicani le, da zapravljamo sebe za druge, ampak tudi pustimo, da smo ljubljeni: v dajanju in prejemanju ljubezni se tehta blaženost življenja.
To mislim, da je osnovno sporočilo današnje Besede. Druge lahko ljubimo v Božjem slogu … ker smo v Bogu ki je »noro« zaljubljen v nas! To je ta »norost« križa.
