Po puščavi blodil je neskončno,
žejo je za silo še prenašal,
se na vodne vire pač zanašal,
rekel si je, tam so, kjer je sončno.
Soncu je sledil in kažipotom,
levo, pa še enkrat levo skrajno,
tam boš našel vodo čisto, bajno,
bo na levi in obdana s plotom.
Ga usmerjal glas je iz globine,
ki ves čas na levo ga pošilja,
torej je čedalje bliže cilja,
voda kjer da brizga gor v višine.
Leve drži se, samo levico
svojo glej, ker to je roka prava,
vodi tja te, kjer je voda zdrava,
ne zanašaj pa se na desnico.
Levo šel je, levo po puščavi,
itak tam za smer ni več občutka,
se vrtel je v krogu kakor lutka,
a da le sledil je smeri pravi.
Tam na levi, tamkaj so izviri,
tam me čaka končna odrešitev,
te strašanske žeje potešitev,
če sledil bom odrešitve veri.
Kot posrednik ga je medij vodil,
temu je verjel vsaj stoodstotno,
ko bilo v puščavi je samotno
in ni hodil več, samo še blodil.
Šel je, šel, do levega izvira
se privlekel je, kjer je resnica:
vode ni, nihče ne sliši klica
zapeljanega, ki tam umira.
