V šentflorjanski naši še dolini
ni sledu o avtocesti, vlaku,
redko pride kakšna stvar po zraku,
mi zasidrani smo v zgodovini.
K nam pred kratkim je prišel umetnik,
pravzaprav po zraku priletel je,
se umikalo mu je še drevje,
velik, rekli so, je to povzpetnik.
Tisto, s čimer leta, imenuje
da se helikopter, so dejali,
smo ob čudežu samo obstali,
samofrč dejansko res deluje.
Oprašim dolino šentflorjansko,
je povedal, da bo zacvetela,
se iz dna visoko vam povzpela,
da nadkrilila še vas bo špansko.
Ploskali smo, to pa je umetnost,
ta umetnik nas z opraševanjem
bo odrešil pred nevarnim stanjem,
ki se imenuje brezpredmetnost.
Bo v nedeljo véliko dejanje,
priletim in oprašim dolino,
da poslej cedilo se bo vino,
je obljubil nam drugačno stanje.
Helikopter res se je prikazal,
spustil je nad nas golobjo jato,
in napis: »Naprej v svobodo zlato!«,
vso dolino popackal, zamazal.
Kar se nad dolino je spustilo,
je izdelek ptičje drobovine,
čudež šentflorjanske zgodovine,
ni da bi o njem se govorilo.
Tisto, kar naj bi nas oprašilo,
kot prišlo je, spet je odletelo,
helikopter je v trenutku vzelo,
nam ostalo ptičje le strašilo.
