Hodi za menoj, je rekel Vstali Petru. Sledi mi takšnen kot si, s svojo krhkostjo, s svojimi strahovi, s svojimi impulzi in padci.
Zaupaj mi, opusti svoje izdaje.
Sledi mi, je rekel Vstali Petru in danes to pove vsakemu izmed nas.
Tako kot ognjeviti nekdanji ribič iz Kafarnauma, po značaju morda kolerik, smo tudi mi poklicani, da svoje življenje preusmerimo na Njega, Vstalega, Pastirja.
Obstajajo priložnosti v življenju, ko se res počutimo, kot da smo odtrgani od sebe, da smo izgubili vse reference, da se dušimo. Bolezen, neuspeh, prepir, odtujenost in vse se izprazni.
Danes nam Jezus pošilja sporočilo upanja in lepote.
“Moje ovce poslušajo moj glas in mi sledijo.”
V teh nekaj besedah je zapisana živa izkušnja, ki so jo imeli prvi kristjani sredi preganjanj, bojev, spopadov, klevetanja in težav: kdor posluša in hodi za Gospodom, se nič ne boji. Ker te nihče ne more ugrabiti, nič iztrgati iz njegove roke.
“Moje ovce poslušajo moj glas in mi sledijo.”
Večina ljudi zamenjuje sluh za poslušanje. Slišati pomeni zaznavati zvok: to je fiziološko. Lahko te slišim, ne pa te poslušam. Ti ne sledim.
Po drugi strani poslušanje pomeni, da lahko čutim, kaj mi sporočilo prinaša.
Poslušanje je del pozornosti, je zavestno dejanje.
Človek ne more postati, zrel, odrasel človek, če ne zna poslušati sebe in drugega. Od tega, kako poslušamo, se razvijamo. Kar slišimo, nas gradi. Ker je naše uho tista morska školjka, s katero gradimo svojo notranjost. Vsak dan slišimo na milijone zvokov, a koliko jih poslušamo? Nekateri svetniki so se spreobrnili ob slišani besedi. Nekateri od nas pa so morda prebrali vso Biblijo znova in znova in evangelij tisočkrat, a se ni zgodilo nič. Ker? Slišati pomeni zaznati zvok; poslušanje pa ga ponovno zaigra v nas, kar vibrira strune naše duše.
Namesto tega slišimo vse: glasove, ki prihajajo in izstopajo, vendar se ne ustavijo, ne ustvarjajo vibracij, se ne umirijo, ostajamo zaprti.
Poslušanje je naše prvo delo, prva služba Bogu in bližnjemu, prvi način, da drugemu – tako Bogu kot bratu – damo dokaze, ki obstajajo, kar je zame pomembno. Ljubiti torej pomeni poslušati. »Glas mojega ljubega! Glej ga, prihaja: skače čez gore, preskakuje griče.« (Vp 2,8)
Toda kako prepoznati njegov glas? Kot je storila Marija, ki ga je ohranila in premišljevala o tem v svojem srcu. »Ljudje so poklicani iz ene tišine v drugo, iščejo drug drugega iz ene samote v drugo. In vsak glas prihaja od zunaj. Ampak ti, ti si glas, ki igra sredi duše” (G. Von Le Fort).
V mnogih narečjih ni niti glagola ubogati, ker ga nadomesti glagol poslušati.
Kolikokrat se ponavlja jamranje staršev: tisti otrok me ne posluša; ta fant ne posluša več nikogar. In pomenijo: nikogar več ne uboga.
To je ista božja žalost, ki napolnjuje celotno Biblijo: »Poslušaj, Izrael, Gospod je naš Bog, Gospod je edini!« (5 Mz 6,4). Poslušati pomeni ubogati.
“Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj.”(Jn 10,27)
Za nas je pomeni vedeti, kdo je kdo, kje živi, koliko je star in kaj počne v življenju.
Toda kakšno znanje je to? Je poznavanje podatkov, informacij, znanje o osebni izkaznici.
Za Sveto pismo pa je pravo spoznanje imeti izkušnjo, srečanje, občutenje, zaznavanje.
Ko moški sreča žensko in jo spozna, se po Svetem pismu rodi otrok: to pomeni, da imata spolno srečanje. Vedeti pomeni doživeti te, spoznati te.
Ne poznam te, ker vem, kdo si, kje živiš ali kaj počneš v življenju.
Poznam te, če te začutim, če čutim, kaj si v sebi, kaj čutiš, kaj vibrira v tebi.
Poznam te, če te srečam, če dojamem, kaj živi v tebi, kaj je v tebi, kar živi v tebi.
»Dajem jim večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke.« (jn 10,28)
V današnjem evangeliju obstaja nesorazmerje med tem, kar Jezus naredi za nas, in tem, kar moramo storiti, da se odzovemo na njegov dar. In bolj pomembno je, da se enkrat zadržimo na tem, kar Jezus obljublja. To se dogaja tako redko.
Vsi nas nenehno opominjajo na dolžnost, zavezanost, prizadevanje, da bi kar najbolje izkoristili svoje talente, da bi udejanjili zapovedi, in mnogi kristjani tvegajo, da bodo izgubili pogum zaradi večkratnih neuspehov. In potem je dobro tisto, ki vdihne moč, ki izhaja iz teh Jezusovih besed: »Dajem jim življenje…«.
Božje življenje je dano, prisotno v nas kot ponižno seme, ki se skoraj začne premikati v srcu vsakič, ko se Jezusa nekoliko bolj dotaknemo.
“Moje ovce ne bodo nikoli izgubljene in nihče mi jih ne bo ukradel iz rok.”
»Arpadzo (αρπάζω)« pomeni ugrabiti, odvzeti, ukrasti: vse nas preganja ta je strah pred odtrganjem. To je strah in tesnoba pred izgubo življenja in življenja ljubljenih.
Slediti Jezusu pa pomeni sprejeti, da je iluzija, da lahko nekaj imaš ali poseduješ, razbita.
Nič ni moje, zato ker pripadam Bogu. Boli me, trga me, da bi sprejel to resnico; raztrga me, ker je v meni iluzija, da imam moč nad nečim. In namesto tega nimam moči nad ničemer.
Takrat se počutim na božji dlani in tam sem na varnem, saj čutim, da je to edini kraj, kjer lahko počivam in zaupam, kjer se nimam česa bati.
Nič ne pripada meni, jaz pa pripadam njemu in to je dovolj.
Iz njegove roke nas nihče ne bo mogel ugrabiti.
Moč in tolažba te absolutne besede: “nihče”. Takoj podvojeno: “nikoli te ne bo nihče ugrabil.” To je glagol ne v sedanjosti, ampak v prihodnosti, ki označuje celotno zgodovino, dokler je to Božji čas. Človek je za Boga strast, ki lahko gre skozi večnost.
Da, tam je varno mesto, brezplačen sprejem, zanesljivo skrbništvo. Zate.
Pogosto rečemo: “V božjih rokah smo!”. Toda ali res verjamemo? Ali res zaupamo svoje življenje v njegove roke?
Spomnim se pustolovščine ob osvoboditvi Izraela: »Bili smo faraonovi sužnji v Egiptu in Gospod nas je izpeljal z močno roko« (2 Mz 6,21). Ta roka, tista, ki je Abrahamove otroke osvobodila suženjstva, je roka, ki skrbi za nas.
Česa se lahko bojimo? Kaj lahko povzroči tesnobo? Tudi mi imamo svoje suženjstvo: razmerje, ki ne deluje, plat našega značaja, ki tvega, da bo v razmerju zakonskega para preveč okoren, strast, ki lahko postane razvada, korak, ki ga ne moreva narediti … Ta roka nas lahko reši pred vsem tem, nam lahko vrne tisto svobodo, ki nam omogoča, da smo pristni in srečni moški in ženske.
Spomnim se preroka Izaija: »Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi one pozabile, jaz te ne pozabim. Glej, na obe dlani sem te napisal,
tvoje obzidje je vedno pred menoj.« (Iz 49,15-16)
Naše ime je na tej roki, kot neizbrisna tetovaža, kot večni spomin.
Zakoreninjeni smo v njem, zasajeni v njegovi roki, varovani s svojo mogočno nežnostjo.
To je fantastično sporočilo te nedelje? Gospod je vstal, živ je med nami in obljublja nam, da je naše življenje, vsi mi, varno v njegovih rokah.
