Nedeljska misel: 3. velikonočna nedelja

Gospod ljubim te.

Tokrat beremo Janezov evangelij.

Nazadnje, ko se je Jezus razodel svojim učencem, je to bilo ob Tiberijskem jezeru.

Tako Janez v svojem evangeliju že tretjič postavlja Jezusovo delovanje prav na to jezero in sicer v evharističnem kontekstu. Prejšnja odlomka govorita o epizodi dveh hlebov in dveh rib. Zdaj se predstavlja sedmim učencem (kar pomeni število celote), torej celotni svoji skupnosti.

Verjemite, to so bili težki dnevi za učence. Dnevi polni misli, spominov in grenkobe. Dnevi s spuščeno glavo, še posebej za Petra. Ne dvomi o Gospodovem vstajenju. Ali morda ja. Videl je, a  ni razumel. Ali pa morda le. Računi se morda seštevajo. Skratka, Peter verjame, a njegovo srce še vedno ni spokojno, ni mirno. Peter verjame, a si ne dovoli biti vesel.

Izdaja  ga še vedno peče. Ni lahko odpustiti sebi. Ja, izdal je, rekel je, da ga ne pozna, pustil se je prestrašiti od preprostega hlapca in dekle, zdaj ima v srcu spoznanje, da ni dober za nič, da je naredil vse narobe, da je neoprostljiv izdajalec.

Ribolov

Začetek njihovega ponovnega ribištva, opisuje enega najbolj žalostnih trenutkov. Peter se vrne k svojemu prvotnemu delu, ribolovu. Od zadnjega ribolova so minila tri leta. Nazaj k ribolovu, kot da bi rekel »konec avanture«, nazaj v ostro realnost. Dovolj je tega sprehajanja. Bila je lepa pustolovščina, seveda nepozabna, zdaj pa je čas, da se ustavi, da gremo naprej, in se vrnemo v normalno življenje.

Koliko takšnih kristjanov lahko srečamo. Veterani z oceanskih druženj, romanj, mega umikov, duhovnih vaj v osamljenem samostanu na gori in potem … Potem grenkega priznanja svoje krhkosti, dvomov in utrujenosti.

Priznanje

“Pojdite spet na morje in vrzite mreže.” Trenutki tišine in obotavljanja: »Kaj je rekel? Kdo je to?”

Janez, učenec, ki ga je Jezus ljubil, nenadoma spozna: “Gospod je!”

Naše življenje, prijatelji, se bo začelo spreminjati tisti dan, ko bomo polni začudenja tudi mi lahko rekli: “Gospod je!”. Spremenil se bo, ko ga bomo sposobni »videti«, zaznati v majhnih zgodbah, ki sestavljajo našo zgodovino. Ljudje iščejo Boga v prikazni, ker ga ne »vidijo« v svojem življenju. Zaradi tega ga iščejo zunaj, a Bog, če se pojavi, te bo srečal v kapeli tvojega srca. Včasih je to krčevito iskanje verskih izkušenj lahko bolj znak pomanjkanja vere kot želje po iskanju.

Zanimivo, da samo Janez vidi Gospoda. Zgodilo se je že pri grobu: Janez je »videl in veroval« (Jn 20,1-8). Ideje brez ljubezni “ne vidijo” Gospoda.

Peter pa je ta Cerkev (tudi sedanja), ki utrujeno hodi na ribolov, a ne more ničesar ujeti, ker živi v rutini, tako je bilo vedno. Mimogrede, neka žena je rekla – Gospod, če ne bo več maše v nedeljo ob 7h zjutraj, potem ne bom več hodila v cerkev. Kaj to je osebna vera?

Peter mora »namočiti«, oprati lastno varnost. Je preveč trden v svojih mentalnih vzorcih in ko si osredotočen na stare ideje, potem zmrzneš, umreš v sebi. Življenje so “mehki” prijatelji: vsaka togost pa povzroči, da umreš. Ne skoči takoj  v vodo. Zato se oblači: to pomeni, da mora dati svojo avtoriteto (obleko) v kopel ponižnosti. Peter se mora še enkrat soočiti s svojimi strahovi, prepoznati mora lastno togost.

Žerjavica

Jezus se torej vrne k tistim, ki so ga zapustili, in namesto da bi jih prosil, naj pokleknejo pred njim, je on tisti, ki kleči pred ognjem. Spet je tisti, ki se postavlja v službo učencem, ki jih je dosegel v njihovem razočaranju in krhkosti.

Kako čudovito srečanje! Niti besede očitka, niti namiga o tem, ker so se vrnili k ribolovu. To je Božji slog: nežnost, ponižnost, usmiljenje. Jezus ne očita, ne obtožuje, ne prosi za pojasnila, zanj noben človek ni njegov greh in njegova slabost, nevrednost, pač pa vsak je vreden toliko, kolikor je vredno njegovo srce. Naša svetost ni v tem, da nikoli ne bi izdali, grešili, delali take in drugačne neumnosti, ampak v tem, da vsak dan obnavljamo svoje prijateljstvo s Kristusom. In zelo lepo je, ko Jezus prosi: “Prinesite nekaj rib, ki ste jih pravkar ujeli.”In še te so ujeli z Jezusovo pomočjo. Bilo je jih kar 153 in to ne majhnih.

V tem ozračju prijateljstva in preprostosti se potem odvija čudovit dialog med Jezusom in Petrom.

Dialog

Tri vprašanja, ki jih Jezus zastavlja Petru, so vedno različna, on je tisti, ki posluša Petra.

Vedno sem se spraševal: Zakaj Jezus sprašuje, če že pozna odgovore? Mogoče zato, ker so nam vprašanja koristna. Peter je tisti, ki se mora vprašati, ali res ljubi Jezusa, zato bi morala velika življenjska vprašanja resno vstopiti v naše duhovno življenje.

Jezus nagovori Simona in ga imenuje »Janezov sin«. Kdo je ta janez? Nihče drugi kot  Janez Krstnik, Peter je namreč še ohranil miselnost učenca Janeza Krstnika, ostal je zvest ideji zmagovitega Mesije. Skratka, Jezus ga opomni, kaj je bil razlog, zaradi katerega ga je zanikal. Predstavljam si, da je vzdušje zavito v globoko tišino. To je zadnja priložnost, da Jezus otopli srce svojega ljubljenega Petra.

»Simon, Janezov sin, ali me ljubiš bolj kakor tile?« Rekel mu je: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.« Rekel mu je: »Pasi moja jagnjeta!« Spet, drugič, mu je rekel: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« Rekel mu je: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.« Rekel mu je: »Pasi moje ovce!« Tretjič mu je rekel: »Simon, Janezov sin, ali me imaš rad?« Peter se je užalóstil, ker mu je tretjić rekel: ›Ali me imaš rad?‹, in mu je rekel: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad.« Jezus mu je rekel: »Pasi moje ovce!«

Ta dialog je čista poezija. Kako lepo je videti Jezusa, kako znižuje pogled in se prilagaja Petrovemu pogledu. Jezusa ne zanima njegova izdaja, njegove slabosti. Petra preprosto prosi, naj ga ljubi, kolikor ga lahko, da ga ljubi, če mu ne uspe več. Zanj je dovolj!

»Gospod, ti vse veš; veš da te ljubim “. Peter končno! Zdaj, ko si sprejel svojo šibkost, svoje strahove, svojo majhnost, svoje neuspehe, lahko vodiš druge. “Hodi za menoji”. Končno!

Jezus v Janezovem evangeliju Petra ne vabi, da bi mu sledil, ko ga prvič sreča. Šele zdaj, ko mu je povedal, da bo tudi on šel skozi križ, mu reče: »Hodi za menoj«. Peter zdaj ve, da slediti njemu ne pomeni narediti kariere, vladati, biti pontifex maximus kot rimski cesar, ampak mora iti skozi sramoto križa in biti dobesedno »servus servorum« – služabnik služabnikom.

Kako lep je ta Jezus, ki upočasni svoj korak v našem divjem ritmu življenja. Prava ljubezen postavlja “ti” pred “jaz”. Ljubezen pripada vsakomur, to je izjemno človeška drža, lahko rečemo, da je to neke vrste »minimalno priznanje«, da se imenujemo ljudje. Po drugi strani pa je ljubezen umetnost, ki potrebuje vseživljenjsko predanost.

Jezus Petra prosi vsaj za nekaj naklonjenosti, če je ljubezni preveč. Vsaj prijateljstvo, če je ljubezen strašljiva, nemogoča. Samo malo dobrega je potrebno, majhno gorčično zrnce. Nič več.

Peter mora imeti zaupanje, da se bo prej ali slej tudi on naučil ljubiti. Tukaj je to neko spoznanje, ki je dobro za nas vzvišene kristjane! Vedno lahko začnemo znova, ker smo otroci Boga, ki nas pozna bolj kot poznamo sami sebe, kar počnemo ali kar smo postali. Peter vidi Boga, ki išče ljubezen, za katero je dovolj že malo naklonjenosti.

Ljubim te

Sveti Avguštin, ko komentira ta evangeljski odlomek, pravi: »S tem, ko je spraševal Petra, je Jezus spraševal tudi vsakega izmed nas«. Vprašanje: “Ali me ljubiš?” je naslovljeno na vsakega učenca.

Sporočilo te nedelje? Zadnji dan me bo Gospod, potem ko sem ga milijonkrat izdal, milijonkrat vprašal samo to: “Ali me ljubiš?” In tudi tolikokrat bom odgovoril samo to: “Vedno si vedel, da te ljubim”.

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več