Nedeljska misel: Mir vam bodi

Težko si je predstavljati, kaj se je zgodilo v tej slavni dvorani zadnje večerje, kamor so se zatekli učenci. Še vedno jih je bilo strah in so samo čakali, da pridejo herodovi ali pilatovi vojaki in še njih vklenejo in odpeljejo.

A glej! Jezus je ponovno sredi med njimi, vstopi pri zaprtih vratih – je rečeno.

Čudež vstalega Jezusa se kaže v vsej njegovi lepoti, v njegovi neskončni skrbi za svoje učence. Resnično jih želi voditi k veri, ki ne pozna več obotavljanja, obiskov, zmedenosti. Tukaj je skrivnost Vstalega, razkrita v vsej svoji nerazumljivi čudežnosti. Tega telesa se lahko dotaknemo, z Jezusom lahko zaužijemo hrano bratstva. Pa vendar takorekoč po prstih vstopi v kraj, kjer so njegovi prijatelji, še vedno polni strahu, pa tudi pričakovanja in veselja. Ko vstopi v to sobo, Gospod podari svojim prijateljem najvišji dar: mir, svoj mir, tisti mir, ki nam ga lahko da samo On, tisti mir, ki poteši lakoto po sreči, ki je v naših srcih.

“Mir vam bodi!”. Mir meni, Jezus želi Mir nam, in ga nam zagotavlja. Mir vsakemu možu in ženski dobre volje. Vsem.

Toda kako se prevaja ta mir Vstalega? V polnosti usmiljenja, v najbolj popolnem odpuščanju, v najbolj zastonjski dobrohotnosti, v najbolj ljubeči ponižnosti. Jezus čudeža sprave ne more obdržati zase. Pošilja svoje prijatelje, vse tiste, ki jih bo poklical, pošlje v svet, da odpuščajo grehe, da prinašajo njegov mir.

Kakšno nežno srce morajo vsebovati moje prsi, da bi bil zvest Gospodovi zapovedi in radodaren, kot je njegovo srce? Toda vsi smo poklicani, da nosimo skrivnost dane ljubezni, ljubezni, ki v nas ustvarja novo srce in ga prenaša na druge.

In hkrati želi Jezus tudi potrditi vero svojih prijateljev. To počne z besedami in kretenjo. »Dotaknite se, glejte, okusite, poslušajte, to sem JAZ. Jaz sem tvoja ljubezen. Jaz sem tvoja Živa Ljubezen. Jaz sem tvoja neuničljiva Ljubezen. Tako neuničljiv, da ga moraš nositi, mu moraš povedati, ga moraš okusiti, ga moraš posredovati.

Tomaž je edini odsoten. Ne uživa v tej neposredni Gospodovi izkušnji med svojimi prijatelji. Spozna jo po besedah. Ampak ne zaupa. V iskanju konkretnih dokazov je trmast. Tomaž še vedno tipa v megli in čaka, da Jezus, Sonce in Jutranja zvezda razblinijo to sivino, da naredijo prostor za sijaj, za Luč, za gotovost, za zaljubljenost.

Osem dni še ne mine, ko je Jezus še vedno s svojim ljudstvom. Tu je tudi Tomaž, v svoji negotovosti. Vsem Jezus zaželi še enkrat mir in ga daje za vedno; nato pa obrne posebno ljubeč pogled proti Tomažu. “Tomaž, tukaj sem. Ali me ne vidiš? Ali še vedno dvomiš? Dotakni se mojih ranjenih rok, dotakni se mojih raztrganih nog. Predvsem pa daj roko v odprto ranjeno stran. Namoči jih v teh ranah. Občuti ogenj. Občuti utrip. Občuti ljubezen. In ne bodi več nejeveren, ampak veren. Verjemi mi, vedno. Ne dvomi več v moje besede, mojo prisotnost, moje obljube, v življenje, ki sem ti ga obljubil. To telo, ranjeno in veličastno, je pred teboj. To je pričevanje, prežeto z gotovostjo. To je pričevanje, označeno s krvjo. To je pričevanje, ki ga za vedno oživi ljubezen. Tomaž, ne bodi nezaupljiv, ampak veruj.

Toda ali Jezus govori samo s Tomažem? Ali pa za tem imenom stoji tudi moje ime? Moja trdota srca? Moja trma pri iskanju dokazov, zaradi katerih je ljubezen bleda?

Jezus govori meni, govori svoji skupnosti, govori svetu. Poskušajmo vsi znova odkriti Tomaževo skromno vero in reči: »Moj Gospod in moj Bog!«.

Jezus bo vedno na naših cestah. Vedno bo ponovil povabilo, da ne bo nezaupljiv. In po milosti postanemo verniki, sledili mu bomo. Z veseljem, pogumom, kot njegovi prvi prijatelji, ki so, preizkušeni, a z novim pogumom, odšli srečni, ker so trpeli nasilje zaradi Jezusovega imena. Le ta odnos lahko pritegne številne vernike k skrivnosti Gospodove smrti in vstajenja … ki ga iščejo in ga morda zaradi naše malovernosti ne najdejo. Včasih se moramo zbrati v najgloblji tišini srca, da se prepustimo neustavljivi moči besede, da jo lahko oznanimo in jo s svojim življenjem naredimo za verodostojno.

Jezus, tvoja ljubezen je zelo jasna. Ne dopušča dvomov. Zakaj moje srce včasih ostaja nerazumljeno? Na pravi odgovor moramo biti vedno pripravljeni, biti odprti za skrivnost.

V teh dneh po veliki noči sem večkrat razmišljal o tem vprašanju. Rekel sem si: »Moja ljubezen je prekratka, je blisk, ki utripa in potem izgine. Moja ljubezen je minljiva. Ne zadržuje se, da bi razmišljal o tvojih veličastnih ranah. Ne more se pustiti, da bi ga dosegel tvoj plamen.

Jezus, zakaj sem tako nestanoviten, tako negotov, tako nestabilen? Toda ti, Jezus, me vedno presenečaš s svojo ljubeznijo, vse mi daješ, vse. Vedno in vse. Pravzaprav je jasno, da se mi pred tvojo ljubeznijo še naprej vrti. Zaradi tega se želim voziti po gladkih in ravnih cestah življenja. Koliko časa bo še minilo, o Jezus, da bom razumel, da je ljubezen, kaj vznemirja življenje, kaj ga spreminja, kaj ga naredi čudovitega, zaradi česar je vredno živeti, drago plačano?

Jezus, res se bojim preizkušenj, nesporazumov, teme, skrivanja. Kako sem še vedno navezan na vero vase!

Pomagaj mi, Jezus, da te srečam kjer koli na tem svetu, v vseh okoliščinah življenja. Pomagaj mi, da se vržem k tvojim nogam, da ti, nevreden in zloben, rečem, da te ljubim, da te ljubim bolj kot kogar koli drugega, da te ljubim kot Edino.

Jezus, dan, ko ti bom to lahko povedal, mi boš dal odkriti lepoto čudenja očetovstva, materinstva,v  mladostnem žaru, ali pa preizkušenega v starosti in bolezni, pa tudi mojega darovanja drugim, razpoložljivosti, neustavljive ljubezni, ki je v meni.

V boju me napolni s svojim mirom.

V grehu naj se z vso svojo osebo dotaknem vznemirjenja odpuščanja.

V obotavljanju naj začutim gotovost tvoje velike noči.

Ti, Jezus, si moj Gospod, moj Bog.

Ti si moje vse.

Ti si moja izpolnitev.

Ti si voda, ki me obnavlja.

Ti, Jezus, si vino, ki me odžeja in krepi.

Ti si zame edini Mojster ljubezni. Očetovo ljubezen si mi razodel, daj mi biti oče, mati ali kar pač sem tukaj in zdaj.

Pokazal si mi nežnost Očeta, daj mi, da bom otrok, ki se zna zapustiti iz objema svoje matere in oditi v svet.

Danes, jutri, vedno, ti si moja velika noč, moje novo življenje, moj prehod iz suženjstva v svobodo, voda, ki me prenavlja, me vodi iz smrti v nov obstoj.

Daj mi milost, Jezus, da ne ostanem vedno na pragu tvoje ljubezni. Daj mi milost, da vstopim tja, kjer si, v tvojo intimnost, v luč tvojih oči, v ogenj tvoje ljubezni. Želim ti to povedati Gospod a ne s praznimi besedami ampak iz izkušenj in dejanj. Vsak dan. Tudi ko se motim, daj da se še enkrat dotaknem izkušnje tvoje nežne bližine.

Jezus, smisel in ljubezen mojega življenja.

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več