Saj še ovco pomnite rjavo,
tisto s polja, iz misije lanske,
tisto pasme svojstvene holándske,
muli ki vse drugo kakor travo?
Ne, ni Dolly, ovca je Zofija,
znana po zamolklem meketanju,
tarnanju o res nevzdržnem stanju,
zdaj že veste, čista polomija.
Zofka medijsko močno podprta,
vtikala svoj gobec je v svobodo,
ki da krati se, in nad usodo
tarnala, po ovčje z dejstvi sprta.
Stanje pri podalpskih ovcah strašno
naj bilo bi, zanje se zavzela
je tedaj, a hitro se ujela
v sceno dinarsko in samopašno.
Saj ko dejstva so spregovorila,
ovca hólandska precej potrta,
vase, v svojo čredico zazrta,
je potihnila in se prikrila.
Od takrat o njej ni duha, sluha,
ovca šla je spet nazaj v nižave,
paše kjer je več kot tu nezdrave,
za vse drugo je po ovčje gluha.
Letos spet jo glas spod Alp pokliče,
da razvnel se je požar strašanski,
stokrat huje kakor v zgodbi lanski,
smo zatiranju svobode priče.
Kje si ovca zdaj rjavodlaka,
Zofka s polja, ovca ti pravična,
da zameketaš, kako krivična
je zadeva? Zdaj se nate čaka.
Molk odgovor je, samo tišina,
se potuhnila je s polja ovca,
slišiš le, kako se Zofki kolca,
vidi pa se čredniška praznina.
Slika jasno stanje ponazarja,
Zofka se na klice ne odziva,
pred resnico se med tropom skriva,
ker ni klic bil pravi – gospodarja.
