Spominjam se predavanja na neki srednji šoli. Dva ali trije dijaki so me večkrat prekinjali, češ da oni ”že vedo, da je bilo za mlade včasih bolje poskrbljeno, kot je danes”. Imelo me je, da bi kakšno krepko izrekla na račun njihovih učiteljev (in staršev), ki jim vbijajo v naivne buče takšne norosti, pa sem se, priznam, stežka zadržala.
Nisem si pa mogla kaj, da pa jih v ”prostem” pogovoru ne bi vprašala, kaj bodo v življenju študirali. Ob odgovorih me je zabolelo srce. Če jih ni srečala pamet, potem se je skoraj polovica odločila za različne družboslovne poklice, kar je, prevedeno v vsakdanji jezik, pomenilo, da bodo kot prekarci prej ali slej postali del tiste množice, ki pa res ne bo imela najboljših pogojev za kolikor toliko znosno in človeka vredno življenje.
Ena večjih napak o socializmu, s katerimi danes polnijo glave mladim, je, da je v tistih časih ”država poskrbela za vse”. To je čista laž in res ne vem, zakaj jo tako radi ”negujemo”.
Ne bom začela z generacijo staršev, ki so po vojni ustvarjali prihodnost dobesedno iz nič. O tem, kako so gradili hiše, se izučili za čevljarje, v popoldanskem času pa se prelevili v zidarje, mizarje, električarje, pleskarje in keramičarje, sem pisala v Ogenj, rit in kače niso za igrače. Njihove iskrene zgodbe so dragocen dokument o času, o katerem poznamo veliko ”pravljic” pa bolj malo pravih resnic.
Da ne bo pomote: seveda so tudi ”nekoč” živeli posamezniki, ki jim zaradi različnih razlogov ni bilo hudega! A v okoljih izven Ljubljane so bili takšni redkejši kot bele vrane!
Preberite zapis v celoti tukaj.
Piše Milena Miklavčič
