Nedeljska misel: Bog ne sodi. Bog ljubi.

Ta odlomek je nedvomno izpod peresa evagelista Luka ali njegove skupnosti. Tudi v Cerkvi, tako v prvotni skupnosti kar velik škandal! Zakaj? Ali naj Jezus odpusti prešuštnici? Odlomek je bil tako škandalozen za krščanske skupnosti, da ga več kot stoletje nobena krščanska skupnost ni želela.

Trajalo je celo tri stoletja, preden je našel gostoljubje v evangeliju in pet stoletij ni bil nikoli prebran v nedeljski mašni liturgiji… Zanimivo kajne?

Danes ta odstavek beremo v Janezovem evangeliju, v 8. poglavju, prvih 11 verzov.

Če ga izrežete iz Janezovega evangelija in ga vrnete v prvotni položaj, to je v Lk 21,38 sl., vidite, da oba evangelija delujeta bolje.

Jezus je v templju. Zgodi se zaskrbljujoče: smo v božji hiši in božji strokovnjaki želijo ubiti žensko zasačeno v prešuštvovanju.

Žena brez imena, ker za pismouke in farizeje ni oseba, je stvar, ki jo vzamejo, nosijo, vodijo, postavijo sem ali tja, kamor jim paše.

Pismouki in farizeji skupaj vstopijo v tempelj in pripeljejo to žensko k njemu. Kamne že imajo v rokah, ker je bil (tako je bil judovski običaj) prvi kamen vedno v rokah prvih prič.

Ženska je obtožena prešuštva. Beseda “prešuštvo” se je takrat uporabljala za poročeno žensko. Dejstvo, da jo Jezus imenuje “žena”, potrjuje njen zakonski status. Za prešuštvo je bila predvidena smrtna kazen. Mogoče so ji že sodili in jo peljejo ven, da bi jo kamenjali. Jezus ji torej reši življenje.

Zanimivo. Kmalu zatem bodo o Jezusu rekli isto: »Zbirali so kamenje, da bi jih metali vanj«. Ko nekoga rešiš, veš, da boš nase vrgel jezo, ki je bila usmerjena proti drugemu!

Če bo šlo po načrtih, bo vsak vrgel svoj kamen. Nihče ne bo na koncu kriv uboja, a dejstvo bo, da bo ženska mrtva. Nihče se ne bo počutil krivega za umor, vendar se bo zgodil, ker ne vemo kateri kamen bo usoden.

V resnici se farizeji in pismouki ne zanimajo za ženske: Njihov pravi cilj ni nihče drugi kot Jezus sam..

Dejansko, če se Jezus postavi v prid ženski, bo nasprotoval postavi. Kdor se razglaša za Mesija, se ne more upreti postavi očetov. Če pa se postavi na stran proti ženski, bo nasprotoval sam sebi in jo bo on sam obsodil na smrt. Hkrati tudi vemo, da samo Rimljani, ki so bili sicer v spolnih zadevah zelo liberalni, lahko obsodijo na smrt za prešuštvo. Tako bi farizeji in pismouki, prebirsanci seveda, imeli izgovor, da bi ga obtožili pred rimskimi oblastmi. Svetohlinski kolaboranti pač.

Farizeji se zato sklicujejo na Mojzesovo postavo, na tisto, kar je zapisano v kodeksih in teoloških priročnikih.

Jezus pa se sklicuje na zakon, ki je vpisan v srce vsakega človeka, v njegove globine.

Jezus greha niti ne omenja. Jezus se iz svoje globoke občutljivosti sprašuje: “Kaj bo čutila ta ženska?”

Farizeji obravnavajo človeka kot predmet. Zanje je ta ženska nihče. Sploh ji ne rečejo “žena”. Sploh se ne zavedajo, da je zadaj za njo zgodba, obraz, človek s svojimi občutki, težavami, dostojanstvom. Jezus pa jo bo imenoval “žena”

Toda farizeji vztrajajo, da ga zaslišijo. Želijo jasne odgovore, rešitve, močne zakone: tako bodo izvršili in tako bodo lahko rekli: “V redu smo, naredili smo, kot je bilo zapisano!”.

Jezus pa začne pisati po tleh.

Jezus spusti oči k tlom, kakor da bi ga sveta skromnost vzela pred njeno skrivnost. Boli ga, ko vidi njihove strupene poglede.

A glej, ne opazite, da je Jezus takrat že sedel. Zdaj pa pred o obsojeno ženo gre še nižje …se skloni, skorajda poklekne.

Kaj ni to nekaj ćudovitega. To je naš Bog v soočenju z našim zlom. Pred to žensko je v tišini. Ne sodi, ker Ljubezen ne sodi. Ker Oče nikogar ne sodi in zato niti on ne more soditi, saj je prišel razodet samo pristno božje obličje.

Zdi se, da je Jezus edini, ki ga zanimajo življenje, zgodovina in usoda te uboge žene.

Jezus ni moralist, osredotoča se na osebo s solzami in nasmehi. Zato tudi v evangelijih pogosteje najdemo prej besedo revež kot pa grešnik.

Prerok Jeremija (17,13 sl.) je rekel: »Tisti, ki se odvrnejo od vas, bodo vpisani v prah, ker so zapustili vir žive vode«.

Jezus odgovarja farizejem in pismoukom: »Kdor je med vami brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo«.

Judovski običaj je izhajal iz domneve, da mora biti priča zoper drugega človeka  samo človek brez grehov. Zato jim  Jezus reče: “Ali ste res prepričani, da vas to ne zadeva? Ali ste res prepričani? Dobro premislite!”.

Jezus žene seveda ne opraviči in ji ne reče: “Bravo, dobro si naredila!”. Reče ji: »Pojdi in od zdaj naprej ne greši več«. “Morda ste naredili napako in morda ste naredili nekaj, s čimer zdaj niste zadovoljni. Zgodilo se je, zdaj pa se ne obsojajte več. Zdaj si odpustite in vedite, da ste lahko drugačni.”

»Kje so, žena? Te ni nihče obsódil?« Rekla je: »Nihče, Gospod.« In Jezus ji je dejal: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!«

Tukaj je Božja pravičnost: ne človeška, ampak Jezusova, pravični, ki opravičuje, svetnik, ki je prišel, da bi prinesel ne obračunavanje, ampak radikalno revolucijo v odnosu med Bogom in človekom ter posledično med človekom in človekom. O ponujeni roki, o ljubečem srcu, ki nas vzame v naročje in nas prvič ljubi takšne, kot smo, odpusti vsako napako, raztopi vsako rano, vsako bolečino. Kasneje bo Jezus storil nekaj še bolj radikalnega: postavil se bo na mesto te žene, na mesto vseh obsojenih, vseh krivcev in pustil se bo ubiti s to močjo, za katero se šteje, da je božanskega izvora, da tako prekine verigo zla, kjer izvira, v strašni, strašno napačni predstavi o Bogu.

Pojdi in od zdaj naprej ne greši več: kar je pred tem ni pomembno, pomembno je tisto možno dobro jutri. Ne greši več! Mnogi ljudje zato žal živijo kot v notranji dosmrtni zapori. Zdrobljeni zaradi občutkov krivde, preteklih napak in prekinejo dotok božanske podobe, ki tli  v njih, da raste in pride na dan. Jezus odpre vrata naših zapor, razstavi vislice, po katerih pogosto vlečemo sebe in druge. Dobro ve, da lahko le osvobojeni in odpuščeni moški in žene svojim bratom dajo svobodo in odpuščanje.

Pojdi, premakni se od tu, pojdi v novo in prinesi isto ljubezen, enako odpuščanje vsem, ki jih srečaš. Odpuščanje je edino darilo, ki nas ne bo več naredilo žrtve in ne bo več žrtev, ne zunaj ne znotraj nas.

Dobri ljudje,  poglejte Jezusa!

Pustite se očarati nad tisto lepoto, ki ne sodi, ne obsoja, ne očita.

Pustite se presenetiti tisti ljubezni, ki igra vnaprej, ki ne čaka na javna ponižanja in prošnje. Ni potrebe. Je že narejeno. Že dano. Odpuščanje je bilo že dano.

Zaradi ljubezni same. Kakšna čudovita drama! In zdaj lahko začnemo znova. Obstaja nova avantura, nova možnost. Z novo ljubeznijo v srcu. Njegovo. Edina, ki ne razočara.

To je čudovitra novica te nedelje? Bog ne sodi. Ocenjujejo nas življenje, družba, delodajalci, in mi sami. Vsi nas sodijo, Bog ne. Bog ljubi, to je vse.

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več