Odraščala sem v času, ko je bilo res marsikaj drugače.
Med drugim smo bili skromno, za današnje pojmovanje celo zelo revno oblečeni. Ne, ne, lepo prosim, nikar ne zavihajte nosu in nikar ne recite, poglej jo, nam bo spet nekaj pokroviteljsko očitala?
Verjemite, zgolj obujam spomine – brez moraliziranja!
Že kot majhna punčka sem se naučila šivati luknje v nogavicah, volnenih jopicah, spodnjem perilu. Če je bilo oblačilo zašito, to ni bila sramota, je pa bila sramota, če smo hodili naokoli raztrgani in zanemarjeni. Zlasti je to veljalo za dekleta.
“Noben fant te ne bo maral, če bodo imele žabe luknjo, vsem na očeh!” je bila stroga babica Francka, ko je zapičila svoje sokolje oči vame. Zob časa se je zaradi številnih pranj zažrl tudi v čipkaste zavese, prtiček, ki je zakrival komodo ali v rute za ”vsakdan”, s katerimi si je zakrivala lase, da je niso motili pri delu. Šivanka in sukanec sta delala čudeže! Ste že slišali za fingrat (naprstnik)? Verjamem, da ne.
Naj dvignejo roko tisti, ki imajo doma pribor za šivanje!
Preberite zapis v celoti tukaj.
Piše Milena Miklavčič
