Na občnem zboru Slovenskega rodoslovnega društva (SRD) so mi podelili Bronasti znak SRD. “Za dolgoletno in prizadevno delo na področju rodoslovne dejavnosti,” so zapisali.
Za to gesto sem rodoslovnim kolegom zelo hvaležen in bi se jim rad, na čelu s predsednikom Matejem Hohkrautom, javno zahvalil. Gre namreč za skupino zagnanih ljubiteljev naše zgodovine, naše dediščine, ki je že pod vodstvom Petra Hawline naredila ogromno za narodni spomin. Za zgodovino posameznika. Za zgodovino rodbin in za krajevno zgodovinopisje. SRD je rodoslovje, pomožno zgodovinsko vejo, ki je bila pred 30 leti v Slovenijo prisotna skorajda samo v zgodovinskih učbenikih, dvignila na izjemno raven. In jo predvsem popularizirala. V rodoslovnih bazah podatkov, raziskanih rodovnikih, imajo slovenski rodoslovci po moji oceni popisanih že več kot štiri milijone ljudi, mnoge tudi na referenčnem indeksu na internetu. In to vse brez praktično nobenega denarja s strani države.
Priznanje mi pomeni tudi zato, ker sem velik del življenja posvetil ravno rodoslovju. Ustanovil sem prvo podjetje v državi za raziskovanje družinskih dreves (www.tinomamic.eu), nekaj let bil tudi aktiven v upravnem odboru SRD, uredil nekaj številk strokovne revije Drevesa, napisal stotine člankov o rodoslovju in ustanovil rodoslovni portal www.slovenski-rod.eu, trenutno pripravljam drugo knjigo o izvoru in pomenu slovenskih priimkov in iščem založnika.
Vsega tega brez moje drage soproge Mojce, ki v tem trenutku opravi večino dela v naši družinski firmi, in podpore otrok, Rebeke, Luka, Jone, Marka in Tomislava, ne bi bilo. Zelo sem jim hvaležen. Bronasti znak je zato njihovo priznanje.
Zgodovina je pomembna, če je živa, če jo ljudje proučujejo in se tako iz nje kaj nauče. Ob tej priliki bi povabil in spodbudil vse, ki jih zanima brskanje po svoji lastni preteklosti tudi več stoletij nazaj, da se vključijo v SRD, ki vsakogar sprejme z odprtimi rokami. Vsi podatki so na spletu: www.rodoslovje.si.
