Preteklo nedeljsko bogoslužje nam je predstavilo preko Božjega klica Abrahamu, ki je praočak izbranega božjega ljudstva in vseh vernikov, ganljivo evangelijsko stran Jezusovega spremenjenja na gori.
V družbi Petra, Jakoba in Janeza se Jezus povzpne nanjo in tu se zgodi vizija njegove preobrazbe, vidijo ga v belih oblačilih, kako se pogovarja z Mojzesom in Elijo, simboloma postave in prerokov, govorijo o eksodusu, ki čaka Kristusa v Jeruzalemu.
Za Petra bi bilo lepo, da bi za vedno ostali na tej gori z Gospodom, a iz oblaka pravi Božji glas: “Ta je moj ljubljeni Sin, v njem je moje veselje, poslušajte ga.” Ta Jezusova manifestacija nam oznanja, da je bo novi čas, čas odrešenja prišel za vse človeštvo po veličastnem Kristusovem vstajenju, ki bo prišlo le z njegovim trpljenjem in smrtjo na križu.
V bogoslužju tretje postne nedelje se spominjamo Mojzesovega klica, ki prosi Boga v gorečem grmu, da mu pove svoje ime, da bo lahko povedal, kdo ga zares pošilja. Bog se razodene Mojzesu in ga pošlje, da osvobodi svoje ljudstvo iz suženjstva Egipta. Bog se razodeva kot Bog, ki skrbi za svoje ljudstvo, se usmili trpljenja Izraelcev, je sedanji, živi Bog, ki želi človekovo dobro.
Ob vseh nesrečah, nas Jezus vabi, da spreobrnemo srce, ker je blizu Božje kraljestvo.
Bog je potrpežljiv in odpušča in čaka na človeka, vendar je človek tisti, ki ima omejen čas, da se spreobrne.
V prvem branju, vzetem iz knjige Exodus-Izhod, nam je najprej predstavljena epizoda Mojzesovega klica. Mojzes pase čredo svojega tasta Jetra, madijanskega duhovnika, vodi živino na goro Horeb, kjer se mu prikaže angel, ki prečka goreči grm, ki pa ni zgorel.
Mojzes pride pogledat, a Gospod ga ustavi in pokliče: “Mojzes, Mojzes” in Mojzes odgovori: “Tukaj sem”, Gospod nadaljuje: “Ne hodi naprej, sezuj si sandale, ker je kraj, kjer si, sveti kraj, jaz sem Bog tvojega očeta, Abrahama, Izaka in Jakoba. Gospod nadaljuje: »Videl sem trpljenje svojega ljudstva v Egiptu in šel sem dol, da bi jih popeljal v lepo, prostrano deželo, kjer tečeta mleko in med.« Mojzes je zaskrbljen nad tem, kar je imel povedati ljudstvu, zato vpraša Gospoda, kako mu je ime, in Gospod odgovori: “Jaz sem, ki sem«, in povedali boš Izraelcem: »Jaz sem«, me je poslal k vam in to bo ime, po katerem moram biti za vedno v spominu iz roda v rod«.
Gospod je torej blizu svojemu ljudstvu, vidi njihovo stisko in želi posredovati, da bi jih rešil, zato izbere Mojzesa, da jih popelje iz egiptovske dežele.
Najprej pošlje Mojzesa k faraonu in mu ukaže, naj vodi svoje ljudstvo v obljubljeno deželo.
Bog razume slabosti ljudi, jim priskoči na pomoč, poskrbi za to, a da bi se izpolnila njegova volja, potrebuje človeka, ga pokliče, da sodeluje z njim, izbere nekoga in ga pošlje, da naredi, kar je sam poskrbel za odrešenje vseh.
Mojzes odgovori na Gospodov klic z “Tukaj sem”; v trenutkih molitve ali meditacije v našem življenju nam Gospod govori, naj bomo pripravljeni poslušati njegov glas in naj se ga ne bojimo? Bog nam seveda govori v tišini naše duše.
Z refrenom psalma današnje božje besede: »Gospod je milostljiv in usmiljen« se Izraelci počutijo resnično podprte in objete s strani Gospoda, ki se jih usmili. Tudi mi bi morali biti danes srečni, saj nas Gospod podpira in objema ker smo kristjani pravzaprav njegovo ljudstvo.
V verzih, vzetih iz 103 psalma, se ljudje spominjajo in zahvaljujejo Gospodu za vse, kar jim je dal, odpušča, zdravi, rešuje življenje, vsakogar obdaja z dobroto in usmiljenjem.
Gospod deluje pravično, Mojzesu je razodene svoje poti in svoja dela Izraelovim sinovom, Gospod je velik v ljubezni, počasen na jezo in njegovo usmiljenje je močno nad tistimi, ki se ga bojijo.
V drugem branju iz prvega pisma Korinčanom pa apostol Pavel sprašuje kristjane, kako se odzivajo Gospodu za številne darove, ki so jih prejeli v svojem življenju.
Zgodovina Izraela, zapisana nam za zgled, nas uči, da so vsi sicer v oblaku in morju krščeni v Mojzesa, a so popadli v puščavi, četudi so pili isto duhovno pijačo, vodo, ki je pritekla iz skale, ki je od Kristusa. Vsa ta dejstva so prišla do nas, da razumemo, da si ne želimo slabega, ampak le dobrega zase in za svoje življenje.
S tem pisanjem aludira na prebivalce Korinta, ki so verjeli, da so rešeni, ker so bili prizadevni pri obiskovanju zakramentov; v resnici so zakramenti pomembni, ker pomagajo človeku, da ne pade v skušnjavo, da je trden v veri, da ne bo hinavec, ampak da bi dosegel odrešitev, je treba biti vsak dan na voljo v izpolnjevanju volje Gospod, na voljo, da torej narediš, kar Bog želi za naše zveličanje. Poziva nas, naj pazimo, da ne pademo, tudi če se zdi, da smo neomajni in da stojimo trdno v svoji veri.
Apostol Luka nam zato predlaga prispodobo o zeleni smokvi, polni listja, ki paje jalovo, in ni rodilo sadu. Jezus nas opominja k »spreobrnjenju«, a spreobrnjenje mora biti resnično, globoko in trajno, le tako je lahko v pomoč našemu duhovnemu življenju.
Jezus je tistim, ki so poročali o dejstvu tistih Galilejcev, ki jih je Pilat žrtvoval skupaj z žrtvami, ki so jih darovali, rekel: »Mar mislite, da so bili ti Galilejci večji grešniki kakor vsi drugi Galilejci, ker so to pretrpeli? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, vas vse čaka enak konec. Ali pa onih osemnajst, na katere se je podrl stolp v Síloi in jih ubil, mar mislite, da so bili večji dolžniki kakor vsi drugi prebivalci Jeruzalema? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi prav tako pokončani.«
V tem kontekstu je priliko o smokvi, ki ni obrodila sadov; po treh letih lastnik reče viničarju, naj ga poseka. Viničar predlaga, da bo zanjo skrbel še eno leto in če še ne bo obrodila, jo bo posekal.
Tu se moramo spomniti, da so imele smokve in zlasti vinogradi za Jude poseben in zelo pomemben pomen; pravzaprav so bili znamenje njihove naselitve v obljubljeni deželi in sami so bili Božji vinograd.
Naravno je, da je lastnik smokve razočaran, ker drevo ne obrodi sadov; Gospod pričakuje od človeka odgovor, ki ne pride, in takrat pride čas, da jasno spregovorimo: kar ne obrodi sadu, se reže, celo se poseče.
Viničar posreduje za to drevo, kajti človek posreduje Kristusa, ki je prišel in ga je poslal Oče, da bi ga rešil.
Zato Kristus vedno in nenehno posreduje za vsakega izmed nas pri Očetu, nikoli se ne utrudi, ostaja blizu nas, spremlja nas na zemeljski poti, da varno dosežemo končni cilj.
Človek do Boga pogosto kaže negativna čustva, kot so nepotrpežljivost, nezvestoba, pomanjkanje vere, nedoslednost, malo molitve, a Bog človeku zaupa, vedno ga čaka, ve, kako se človek odziva; zato se nikoli ne naveliča čakati, da sliši njegov glas in po Kristusu izbere pot proti njemu. Bog čaka večno, a človek se mora spomniti, da ima omejen čas, da se spreobrne v svojem zemeljskem življenje: pohiteti mora!
