8. februar, Valentinovo in Dan žena, ki ga obeležujemo mesec dni kasneje, imajo kar nekaj stičnih točk. V vseh treh primerih Slovenci v sebi začutimo vznemirljiv klic, morda tudi dolžnost, da se za hip ustavimo in z nekaj besedami, praznikom na rob, dodamo nekaj svojega. Če ob prvem vzneseno recitiramo Prešernove pesmi, polagamo pred pesnikov kip rdeče nageljne ter mislimo, da smo s tem za kulturo postorili vse, ob drugem lepimo po spletu srčke in lupčke, ob tretjem pa mrzlično kupujemo parfume, bombonjere in različno cvetje ter se z nostalgijo spominjamo nemške feministke in socialistke Clare Zetkin.
Z ženskami iz mesa in krvi, s tistimi, ki so daleč stran od fotoaparatov in TV kamer, sem si na ”ti” že več kot štirideset let. Poslušala sem njihove zgodbe iz časa, ko so bile še brez vseh pravic, njihovo (skoraj) edino poslanstvo pa je bilo, da so rojevale, skrbele za družino in bile na voljo svojemu možu.
Se kdaj vprašamo, kako so ljubile, če sploh? Kakšni so bili ‘Sveti Valentini” v času, ko so bile mlade in lepe? Ali takrat, ko naveličano jamramo in tečnarimo, pomislimo, da smo se pa danes morda preobjedle belega kruha?
Babice so imele v povprečju štiri želje, nekatere še manj; da jih mož ne bi tepel, da ne bi bile lačne, da bi imele streho nad glavo in da ne bi umrle na porodu.
S pojavom ekstremnega feminizma in nebrzdanega potrošništva, ki vedno bolj vdirata v sleherno poro našega življenja, so se začeli oblikovati izkrivljeni trendi, ki žensko spodbujajo k egoizmu in samskosti. Prepričujejo jo, da lahko bolje in kvalitetneje preživi tudi brez moškega oziroma brez zakonske ali partnerske zveze. Te dni smo na družabnih omrežjih lahko prisluhnili gospodični, ki je razlagala, da pa ona otrok ne bo rojevala v ta svet.
Preberite zapis v celoti tukaj.
Piše Milena Miklavčič
