Kdo se sklanja

poezija naslovna slika

Se pred veličino redno sklanja,
pred nekom, ki je ulit iz brona,
slišal ta mrtvaškega ni zvona,
ona o njegovi moči sanja.


Ji je vzornik, roki v bok oprti,
to bila bi ona, v njem se vidi,
le da vsaka stvar se brž ji spridi,
kot da vzgibi bi bili zavrti.


Kakor on zdaj po orožju sega,
zakonitem kajpak, po ustavi,
se z obtožbo nad sovraga spravi,
bi onemogočila ga vsega.


Po orožju sega najmočnejšem,
zanjo niso zákončki, predpisi,
to so nepomembni le obrisi,
ona seže zgolj po najglasnejšem.


O obtožbi zmagoviti sanja,
kot voditeljica sebe gleda,
saj se reva prav nič ne zaveda
časa zdajšnjega in tega stanja.


V druga se pomika skratka stanja,
ko možakar ni bil še iz brona,
ampak živ, okrog mrtvaška zona,
takemu se ona stanju klanja.

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več