Odkrito povedano; še nikoli ni bila slovenska posebnost, da osel gre neštetokrat na led, tako vidna – celo iz vesolja – kot ravno zadnje čase. Vsak, ki ima pet minut časa, nas lahko “nategne” po dolgem in počez!
Stari ljudje, ki so bili sicer brez prave formalne izobrazbe, a z veliko življenjske modrosti, so me naučili, da bližnjega spoznaš šele v nesreči. Svoji ali njegovi. Ali pa takrat, ko med in mleko nehata teči in ljudje pokažejo pravi obraz, ki so ga do tedaj skrivali pod masko prijaznosti in dobrotljivosti.
Zdenka je bila ena tistih, ki so se ji ljudje smilili. Že kot mlado dekle je začela delati pri RK, pomagala je, kolikor je le lahko. Po spletu okoliščin je ostala samska. Nekoč je vzela k sebi žensko z majhnim otrokom. “Ne vem, če je to dobro, čudne stvari govorijo o njej!” jo je svarila sodelavka. Ko je mali nadobudnež prerasel plenice, se je Zdenki zdelo, da pa bi bil že čas, da gre njegova mamica v službo in vsaj malo prispeva v hišni proračun. Ko ji je omenila, se ji je ženska uprla. Da ona, poštena ženska, že ne bo delala med samimi moškimi! Po mukah in težavah ji je našla službo v škofjeloškem Kroju.
»Ne, tja, med opravljivke, me ne bo nihče spravil!« se ji je znova uprla.
Kmalu si je našla prijatelja in Zdenko brez milosti izrinila iz spalnice. Kdo ve, kaj bi se zgodilo, če ne bi posredoval Hišni svet. Bi jo vrgla na cesto?
Iz čisto vsakdanjih zgodb, ki jih piše življenje, se lahko marsičesa naučimo.
Preberite zapis v celoti tukaj.
Piše Milena Miklavčič
