Ptičji feler

poezija naslovna slika

Zadnjič je po Mariboru letal,
tulil v isti rog je fant z volkuljo,
kot da smukal ptiček bi kosmuljo,
se ob lastna krila je zapletal.


Da je priletél od daleč, z morja,
jasno je bilo še najmanj treznim,
je opletal ves čas s kljunom jeznim,
se oziral v višja le obzorja.


Da volkulja hihita se bedno,
vedeli smo, saj jo vsi poznamo,
kam pa njega naj, golobčka, damo,
smo ugibali, je sploh kam vredno?


Je opletal okrog nje, njej godi,
da še kakšen tič se zanjo zmeni,
skupaj sta podila se po sceni,
godna ona, skupaj dve nerodi.


Pa kaj je s Primorske ptičku temu,
ni goriški slavček, to je vidno,
na trenutke zdelo se morbidno
je vse skupaj, pa pardon kljub vsemu.


Kakšen feler je razkril docela,
ko po Mariboru je laviral?
Svoj nastop tako je insceniral,
da je scena sama izvisela.


Mar ne nese ga, je fant natrkan?
Štajersko mordá mu vino škodi?
Ne, prijatelji, tu ste v zablodi,
feler je, da spet je bil našmrkan.

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več